Skoči na vsebino

NOVICA

Podrobnejša pojasnila v zvezi z vgrajevanjem senzorjev CO v prostore s kurilnimi napravami

Ljubljana, 9. 12. 2016 – Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je javnost že obvestilo, da je treba v skladu s Pravilnikom o zahtevah za vgradnjo kurilnih naprav najpozneje do 1. 1. 2017 v prostore s kurilnimi napravami, odvisnimi od zraka v prostoru, namestiti senzorje ogljikovega monoksida (CO). MOP je leta 2013 sprejel Pravilnik o zahtevah za vgradnjo kurilnih naprav, ki skupaj s pripadajočo tehnično Smernico SZPV-407:2012 (požarna varnost pri načrtovanju, vgradnji in rabi kurilnih in dimovodnih naprav, določa bistvene zahteve za varno uporabo kurilnih naprav z vidika graditve objektov), bolj natančno ureja tri bistvene zahteve za vgradnjo kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav z vidika graditve objektov. Gre za področja zagotavljanja zaščite zdravja ljudi in s tem tudi preprečevanja zastrupitev z dimnimi plini, oziroma ogljikovim monoksidom (CO), zagotavljanje požare varnosti v objektih in zmanjšanje obremenjevanja okolja zaradi uporabe kurilnih naprav.

 

Zahteve pravilnika je treba upoštevati pri načrtovanju, vgradnji in vzdrževanju kurilnih naprav, dimovodnih in prezračevalnih naprav. Pravilnik skupaj s pripadajočo tehnično smernico določa zahteve za prostor s kurilno napravo, zahteve za njeno namestitev, dovod zraka in odvod dimnih plinov. To področje je bilo na novo urejeno predvsem zato, da se preprečijo zastrupitve zaradi kurilnih naprav. Največja nevarnost za zdravje ljudi so v sodobnih energetsko učinkovitih stavbah, kjer je praviloma zmanjšana in kontrolirana izmenjava zraka, zato ni na razpolago dovolj zgorevalnega zraka ali pa ni pod sprejemljivimi tlačnimi pogoji, če so kurilne naprave vgrajene v bivalni prostor, kjer so odvisne od zraka v prostoru. Če pa se v takih okoliščinah kljub temu namerava zagotoviti potrebna količina zraka tudi za kurilno napravo, je zagotavljanje varne uporabe kurilnih naprav, tako s tehničnega kot tudi ekonomskega vidika zelo zahtevno, enako pa velja tudi za vzdrževanje takega regulacijsko nadzornega sistema.


Nekatere osnovne zahteve za vgradnjo kurilnih naprav, ki jih določa pravilnik


Zaradi zagotavljanja predvsem zaščite zdravja ljudi in energetske učinkovitosti pravilnik določa, da se lahko na novo v bivalne prostore vgradijo kurilne naprave le neodvisno od zraka v prostoru. To pomeni, da je zgorevalni zrak za kurilno napravo doveden iz okolice neposredno v kurilno napravo skozi kanal oziroma zračnik, kurilna naprava in odvod dimnih plinov pa sta tako izvedena, da ni nevarnosti, da bi dimni plini izhajali v prostor, zato prezračevanje prostora s kurilno napravo ni potrebno.


Glede na stanje tehnike na področju kurilnih naprav na trdna goriva, pa pravilnik določa izjemo, oziroma pravilnik dovoljuje, da se lahko v bivalni prostor izjemoma vgradi tudi kurilna naprava na trdno gorivo odvisne od zraka v prostoru, vendar le pod pogojem, da je poleg zahtev neoporečne - varne vgradnje, ki jih določa pravilnik in smernica, v prostor s kurilno napravo nameščena tudi naprava za odkrivanje ogljikovega monoksida v gospodinjstvih (senzor CO).


Pravilnik določa tudi, da mora senzor CO izpolnjevati zahteve standarda SIST EN 50291-1 Električne naprave za odkrivanje ogljikovega monoksida v gospodinjstvih, 1. del: Preskusne metode in zahtevane lastnosti oziroma mora dosegati enakovredno raven v tem standardu navedene zahteve.


V zadnjem obdobju se vse več obstoječih objektov prenavlja iz gradbenega in energetskega vidika (npr. vgrajuje stavbno pohištvo s tesnili na pripirah in tako povečuje vodotesnost in zrakotesnost), se na novo vgrajujejo ali zamenjujejo prezračevalni sistemi s prisilnim odvodom zraka (npr. ventilatorji na zračnikih, kuhinjske nape z izmenjavo zraka z okolico, se odstranjuje zračnike) in vgrajujejo novi porabniki zraka s prisilnim odvodom zraka. Zaradi takih ukrepov se pogoji v prostorih s kurilno napravo lahko tako poslabšajo, da vgradnja kurilne naprave odvisne od zraka ni sprejemljiva, lahko celo nevarna. Zaradi navedenih in še vrsto drugih sprememb na obstoječih objektih, ki se nanašajo na varno uporabo obstoječih kurilnih naprav odvisnih od zraka, ne glede na vrsto uporabljenega goriva, pravilnik določa, da je treba v prehodnem obdobju 2 let, to je do 1. 1. 2017 vgraditi senzorje CO tudi v vse prostore z obstoječimi kurilnimi napravami odvisnimi od zraka v prostoru.

 

Vgrajevanje senzorjev CO in zahteve pravilnika


Pri vgrajevanju senzorjev CO je treba poznati in ločevati nekaj pojmov, ki jih določa pravilnik.


Kurilna naprava odvisna od zraka v prostoru, je kurilna naprava, ki ima dovod zraka neposredno iz prostora, v katerem je nameščena (za kurilne naprave na plin to pomeni, da so vgrajene v izvedbi B. po SIST-TP CEN/TR 1749 Evropska shema za razvrščanje plinskih aparatov glede na način odvajanja produktov zgorevanja. Med kurilne naprave, odvisne od zraka v prostoru, se uvrščajo tudi kurilne naprave na plin, ki so vgrajene v izvedbi C. po SIST-TP CEN/TR 1749, če je treba prostor s to kurilno napravo prezračevati).


Kurilna naprava neodvisna od zraka v prostoru, je kurilna naprava, ki ima dovod zraka izveden iz okolice stavbe neposredno v kurilno napravo (za kurilne naprave na plin to pomeni, da so izdelane in vgrajene v izvedbi C(.X) po SIST-TP CEN/TR 1749).


Bivalni prostori so prostori, v katerih bivajo ali delajo ljudje ali v njih pogosto vstopajo, kot so prostori stanovanja (npr. sobe, kuhinje, hodniki, kopalnice, pralnice, likalnice, shrambe) in poslovni ter drugi podobni prostori (npr. pisarniški prostori, učilnice, laboratoriji, prostori za izvajanje zdravstvene dejavnosti, gostinski lokali, knjižnice).


Vgradnja senzorja CO predstavlja le dodaten ukrep zagotavljanja varne uporabe kurilnih naprav odvisnih od zraka v prostoru. V prvi vrsti je treba zagotoviti zanesljiv dovod zraka v prostor s kurilno napravo odvisno od zraka in odvod dimnih plinov iz kurilne naprave v okolico. Če bi na kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih napravah prišlo do pomanjkljivosti in nepravilnosti zaradi katerih bi dimni plini izhajali v prostor, je naloga senzorja, da prisotne opozori na nevarnost zastrupitve s CO.


Namen senzorja CO je, da prisotne z zvočnim (lahko tudi svetlobnim) signalom opozori, da je v prostoru s kurilno napravo prisoten CO, ki ogroža zdravje ljudi, oziroma predstavlja nevarnost za zastrupitev, zato je treba preprečiti zastrupitev. V tem primeru je treba prenehati uporabljati kurilno napravo, kar v primeru kurilnih naprav na tekoče ali plinasto gorivo pomeni, da se jo izklopi, prostore pa takoj prezračiti in jih za čas prezračevanja tudi zapustiti.


Če je senzor CO zaznal prisotnost plina in se aktiviral, to pomeni, da gre za nepravilnost na kurilni, dimovodni in prezračevalni napravi, ki jih je treba odpraviti pred nadaljnjo uporabo kurilnih naprav. Gre za zelo resno opozorilo, ki ga je treba upoštevati.
Vgradnja senzorjev CO v druge prostore kot npr. kuhinje in spalnice, kjer ni kurilne naprave ali nebivalne prostore s kurilnimi napravami ali  garaže, je zaželena, vendar gre za odločitev lastnika oziroma uporabnika stavbe.


Senzor za CO se lahko kupi v trgovinah s tehničnim materialom, v zadnjem obdobju tudi trgovinah s splošnim blagom in spletnih trgovinah. Iz pregleda cen ponudnikov senzorjev CO tako doma kot v tujini izhaja, da so cene od približno 20 do 45 evrov. Cene senzorjev CO so lahko višje, če je njihova življenjska doba oziroma baterije daljša (sprejemljivo minimalno pet let), je nadgrajen z dodatno opremo in funkcijami, kot je zaslonom za grafično prikazovanje stanja senzorja in baterije, modulom za povezovanje v varnostni sistem ali mobilnikom. Poudariti je treba, da povsem zadostuje že osnovna izvedba senzorja CO, ki uporabnika v primeru previsokih vrednosti CO v prostoru opozori z zvočnim signalom in ima tipko za resetiranje ter nadzor nad stanjem baterije. Zahteve, ki jih mora izpolnjevati senzor CO z vidika dajanja na trg, so dostopna na spletni strani Tržnega inšpektorata RS.


K senzorju mora biti priložena izjava o lastnostih v skladu z navedenim standardom, oziroma mora biti taka listina javno dostopna. Predvsem pa morajo biti priložena navodila za vgradnjo, uporabo, vzdrževanje in nadzorovanje ter vsi potrebni podatki o proizvajalcu in senzorju CO v slovenskem jeziku.


Senzor CO je treba v prostoru vgraditi v bližino izvora dimnih plinov in s tem tudi CO. Ne vgrajujemo pa ga v neposredni bližini kurilne naprave, npr. nad vratca kurišča na trdno gorivo, da se prepreči aktiviranje senzorja CO v obdobju dodajanja goriva v kurišče. Iz večine navodil proizvajalcev izhaja, da svetujejo vgradnjo senzorja CO od 1 do 3 m levo ali desno od kurilne naprave na strop prostora, vendar najmanj 30 cm od stene, lahko tudi na steno vendar približno 15 cm pod stropom. Senzor CO se torej ne vgradi v kote in vogale prostora, kjer je manjša verjetnost gibanja zraka s primesjo CO.


Senzor CO je majhna naprava, ki jo lahko montira oziroma postavi vsak po navodilih proizvajalca.

 

Kdo je dolžan vgraditi senzor


Vgradnjo senzorja CO je dolžan zagotoviti lastnik kurilne naprave, lahko pa ga vgradi tudi uporabnik kurilne naprave.
V primeru večstanovanjske stavbe je dolžan senzor CO vgraditi etažni lastnik za kurilno napravo odvisno od zraka v prostoru, ki je nameščena v posameznem delu stavbe – stanovanju ali poslovnem prostoru. Če pa je kurilna naprava nameščena v skupnih prostorih, oziroma gre za skupno kurilno napravo, je dolžan senzor CO namestiti upravnik stavbe.


Senzorji večjih vzdrževanj niti ne potrebujejo, v primeru težav se ravna v skladu z garancijskimi pogoji. Po preteku predvidene življenjske dobe, pa ga bo verjetno ceneje in hitreje zamenjati z novim, kot pa na njem opraviti servis.


Vgradnja senzorja CO mora biti v interesu tako lastnika kot tudi neposrednega uporabnika  kurilne naprave, saj se s tem preprečuje zastrupitev s CO tako sebe, kot tudi ostalih prisotnih.


Pravilnik formalno ne določa nadzora in sankcij, je pa namestitev v dobro in odgovornost vsakega posameznika. Predvideno je, da bodo na namestitev opozarjali tudi dimnikarji ob rednih pregledih malih kurilnih naprav.

 

Lastnosti in nastajanje CO


CO je plin brez barve, vonja in okusa, zato ga ni možno zaznati s človeškimi čutili. Če je CO prisoten v prostoru, tega ne moremo zaznati, lahko ga le izmerimo, oziroma zaznamo z merilnikom - senzorjem CO.


CO pri kurjenju nastane zaradi nepopolnega zgorevanja, oziroma nepopolne vezave ogljika s kisikom, kot posledica prenizkih temperatur ali pomanjkanja kisika v kurišču, posameznih delih kurišča ali plamenu. Pri neprimernem zgorevanju trdnih goriv, ki je še posebej prisotno v primeru neprimernih kurilnih naprav, neprimerno pripravljenega goriva, neustreznega kurjenja ali neustreznega vzdrževanja kurilnih naprav, v dimnih plinih ostanejo zelo visoke koncentracije CO, ki so usodne za življenje že po nekaj minutah vdihavanja. Pri zgorevanju plinastih goriv pa je zaradi njihovega plinastega stanja v kurilnih napravah sicer bistveno lažje zagotoviti popolno zgorevanje goriva (skoraj brez CO), vendar je pogosto vzrok za nastajanje CO neprimerno vzdrževana kurilna naprava ali neustrezen dovod zgorevalnega zraka.


Najbolj pogosti razlogi za izhajanje dimnih plinov iz kurilnih in dimovodnih naprav v prostore stavbe je neustrezen odvod dimnih plinov, kot posledica neustrezne izvedbe ali napak na teh napravah, neustrezno izveden dovod zraka, žal pogosto tudi skoraj brez dovoda zraka v kurilno napravo ter z ventilatorji na zračnikih, kuhinjskih napah in tudi v drugih napravah ustvarjenem podtlaku v prostoru.


CO je le nekoliko lažji od zraka, če pa CO izhaja iz kurilne naprave ali dimnika, je običajno segret na nekoliko višjo temperaturo kot okoliški zrak, zato se najprej giblje proti stropu prostora, nato pa se pomeša z zrakom in več ali manj se nahaja po vsem prostoru.

 

Simptomi zastrupitve s CO


Simptomi zastrupitve s CO so precej netipični, zato jo je težje prepoznati, še posebej, če ne upoštevamo okoliščin možnih zastrupitev. Pri blažjih zastrupitvah nastopi glavobol, utrujenost, slabost, omotičnost in bruhanje, gre za simptome, ki so značilni tudi za druge bolezni. V primeru hujših zastrupitev, ki so posledica vdihavanja višjih koncentracij CO ali vdihavanja CO dalj časa, pa so navedeni simptomi bolj izraziti, zastrupljenci pa postanejo tudi zmedeni, imajo motnje vida, srce jim hitreje bije, v najhujših primerih pa gre za izgubo zavesti ali celo smrt.

 

Ravnanje in vzdrževanje senzorjev


Ravnanje in vzdrževanje senzorjev CO se izvaja v skladu z navodili proizvajalca, praviloma pa ne zahteva posebnih znanj.
V primeru napak v garancijskem obdobju, je smiselno ravnati v skladu z garancijskimi pogoji, po preteku pričakovane življenjske dobe, pa je treba presoditi ali se senzor servisira ali se ga nadomesti z novim.


*   *   *

 

Več informacij: