Celoten proces usklajevanja okoljske zakonodaje je vključeval prenos evropske okoljske zakonodaje v slovensko ter ureditev proceduralnih in administrativnih ukrepov tako, da bi na dan vključitve v Evropsko unijo v državni zakonodaji, strukturah in postopkih sprejeli vse zahteve EU. V zadnjih petindvajsetih letih je Evropska skupnost sprejela širok spekter okoljske zakonodaje. Največkrat so bile to direktive, ki določajo standarde kakovosti okolja in mejne emisijske vrednosti za onesnaževanje iz različnih virov in pri različnih dejavnostih. Pravni red Evropske unije od vlad tudi zahteva, da vpeljejo postopke za izdajanje dovoljenj in da izvajajo programe za zmanjševanje onesnaževanje. Poleg tega je treba zagotoviti objekte in naprave za spremljanje in nadzorovanje onesnaževanja in redno poročati javnosti in Evropski komisiji o onesnaženju in zaščitnih ukrepih. Okoljski pravni red Evropske unije vsebuje danes okoli 300 pravnih aktov, vključno z direktivami, uredbami, sklepi in priporočili, vendar je jedro okoljske zakonodaje EU, ki ji bodo morale pridružene države srednje in vzhodne Evrope sčasoma prilagoditi svojo notranjo zakonodajo in upravno prakso, manjše. Razdeljeno je na trinajst sklopov, ki jih najdemo tudi v t.i. listi TAIEX, namenjeni za preglede usklajenosti okoljske zakonodaje. (lista TAIEX vključuje na eni strani okoljsko zakonodajo EU, na drugi strani pa ustrezno obstoječo in predvideno zakonodajo države kandidatke, da bo le ta skladna z obstoječo okoljsko zakonodajo Evropske unije.)

Na tem seznamu so sklopi:

A.horizontalna zakonodaja,

B.kakovost zraka,

C.ravnanje z odpadki,

D.kakovost vode,

E.varstvo narave,

F.nadzor nad industrijskim onesnaževanjem in tveganja,

G.kemikalije in gensko spremenjeni organizmi,

H.hrup vozil in strojev,

I.jedrska varnost in varstvo pred sevanje,

J.podnebne spremembe,

K.civilna zaščita in reševanje,

P.okoljska politika,

X. mednarodno sodelovanje.