Skoči na vsebino

POGOSTA VPRAŠANJA IN ODGOVORI

Koliko odpadkov na prebivalca odložimo v Evropski Uniji?

Po podatkih evropskega statističnega urada Eurostat za leto 2009 je povprečna proizvodnja komunalnih odpadkov na prebivalca EU znašala 513 kg; najmanj na Češkem in Poljskem (316 kg) in največ na Danskem (833 kg). V Sloveniji je znašala 449 kg na prebivalca. Odstranjevanje odpadkov je na ravni EU potekalo na več različnih načinov: 38 % jih je bilo odloženih na odlagališčih, 20 % jih je bilo sežganih, 24 % recikliranih in 18 % kompostiranih. V Sloveniji je na odlagališčih pristalo 62 % komunalnih odpadkov, sežgan je bil 1 % odpadkov, 34 % jih je bilo recikliranih in 2 % kompostiranih. Slovenija je po količini recikliranih komunalnih odpadkov skupaj z Dansko na tretjem mestu v EU, vodi Nemčija, ki reciklira 48 % komunalnih odpadkov, pred Belgijo in Švedsko (v obeh 36 %).

 

Kaj vse so nevarni odpadki?

Nevarni odpadek je odpadek, v katerem je koncentracija nevarnih snovi takšna, da ima eno ali več nevarnih lastnosti, ki so opisane v predpisih o ravnanju z odpadki.

 

Nevarni odpadki, ki se najpogosteje pojavljajo v gospodinjstvih, so: zdravila, baterije, topila, kisline in baze, odpadna motorna olja, pesticidi, fluorescentne cevi in drugi odpadki, ki vsebujejo živo srebro, odpadna električna in elektronska oprema, barve in lepila, ki vsebujejo nevarne snovi, detergenti, ki vsebujejo nevarne snovi, les in embalaža, ki vsebujeta nevarne snovi ali ostanke nevarnih snovi.

 

Kam s posameznimi nevarnimi odpadki?

Nevarne odpadke iz gospodinjstev lahko brezplačno oddamo izvajalcu lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov: v premične zbiralnice nevarnih frakcij, katerih urnik zbiranja po terenu mora biti vnaprej znan in je običajno objavljen na spletnih straneh izvajalcev javne službe; v zbiralnice nevarnih frakcij ali v zbirne centre, če so urejeni tudi kot zbiralnice nevarnih frakcij.

 

Kaj nevarni odpadki pomenijo za okolje?

Pri nepravilnem ravnanju s katerimikoli odpadki, posebno pa še z nevarnimi, lahko pride do nezaželenih vplivov na okolje; npr. izpusti v zrak, površinske in podzemne vode, tla. Poleg kratkoročnih negativnih vplivov na okolje je potrebno upoštevati tudi mogoče dolgoročne vplive (čez vrsto let, če npr. pride do poškodbe telesa odlagališča). To je tudi eden od razlogov, zakaj je pomembno, da se tok odpadkov preusmeri od odlaganja v druge postopke obdelave.
 
Posledično je zakonodaja s področja odlaganja odpadkov izredno stroga in predpisuje merila, v skladu s katerimi morajo biti zgrajena odlagališča odpadkov ter pogoje za monitoring med njihovim obratovanjem in po zaprtju odlagališč. Odlagališča bi morala biti namenjena le za odlaganje tistih odpadkov, ki jih ni moč pripraviti za ponovno uporabo, reciklirati, predelati na kakšen drug način (npr. z energetsko izrabo) ali odstraniti drugače kakor z odlaganjem.

 

Zakaj je slabo, da npr. stara zdravila ali porabljene baterije vržem kar v koš za smeti?

Odpadke je treba v čim večji meri ločeno zbirati na izvoru (torej tam, kjer nastanejo) zaradi varstva okolja. Med mešanimi komunalnimi odpadki končajo namreč najrazličnejši odpadki. Pri prevozu teh odpadkov in pri nadaljnjem ravnanju z njimi (razvrščanje, obdelava, odlaganje...) lahko pride do npr. poškodb stične ovojnine, ki je v neposrednem stiku z zdravilom ali do poškodb ohišja odpadne baterije. Pri sortiranju mešanih komunalnih odpadkov, ki ga morajo zagotoviti izvajalci javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov ter odlaganja preostankov teh odpadkov, je zelo težko, v nekaterih primerih tudi praktično nemogoče, izločiti te odpadke. Na ta način končajo takšni odpadki na odlagališčih, s tem pa lahko pride do sproščanja nevarnih snovi iz teh odpadkov v okolje, zlasti v tla in podzemne vode.

 

Kako se izvaja nadzor nad ravnanjem fizičnih oseb z nevarnimi odpadki in kakšne so kazni?

Nevarni gospodinjski odpadki so komunalni odpadki. Pravila ravnanja z odpadki, tudi komunalnimi, določa Uredba o odpadkih (Ur.l. RS, št. 103/11). Ravnanje s komunalnimi odpadki se zagotavlja v okviru izvajanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki (zbiranje, obdelava, odlaganje), katerih uporaba je obvezna. Izvirni povzročitelji komunalnih odpadkov (fizične osebe - gospodinjstva) morajo iz komunalnih odpadkov izločiti čim več nenevarnih in nevarnih odpadkov. Nevarne odpadke lahko prepustijo v premičnih zbiralnicah nevarnih frakcij ali zbirnih centrih. Nenevarne odpadke, ki so onesnaženi z nevarnimi snovmi ali v katerih so zmešani nevarni odpadki, morajo prepustiti kot nevarne odpadke. Dokler nevarnih odpadkov ne prepustijo izvajalcu javne službe, jih morajo hraniti varno in neškodljivo za okolje.

 
Najmanjši obseg in vsebino ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami, ki morata biti zagotovljena v okviru opravljanja prej omenjenih javnih služb, določa Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Ur.l. RS, št. 21/01). Odredba je predpis, ki ga je sprejel minister, pristojen za okolje, in zato nima kazenskih sankcij. Sankcije za izvirne povzročitelje komunalnih odpadkov določajo občinski odloki, nadzor nad ravnanjem fizičnih oseb s komunalnimi odpadki pa opravljajo občinski inšpektorji. Poleg tega predpisi o odpadkih določajo naslednje globo za prekrške fizičnih oseb - povzročiteljev odpadkov:

  • Uredba o odpadkih: globa v višini 2.000 - 5.000 €, če fizična oseba pusti odpadke (nevarne ali nenevarne) v naravnem okolju, jih odvrže ali z njimi nenadzorovano ravna.

  • Uredba o odpadnih oljih (mineralna ali sintetična maziva, npr. izrabljena motorna olja): globa v višini 2.000 - 5.000 €, če posameznik - povzročitelj odpadnih olj (i) ne zagotovi zajema in ločenega zbiranja odpadnih olj in (ii) ne prepušča odpadnih olj zbiralcu v zbirnem centru, distributerju na prodajnem mestu ali izvajalcu javne službe.

Poleg tega Zakon o varstvu okolja določa, da občinska inšpekcija odredi izvajalcu javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki odstranitev nezakonito odloženih komunalnih odpadkov na zemljišču v lasti države ali občine, ta pa jih mora odstraniti v skladu s predpisi o ravnanju z odpadki. Stroške odstranitve odpadkov nosi lastnik zemljišča, v primeru, da izvaja posest druga oseba, pa oseba, ki izvaja posest. Če policija ali inšpekcija odkrije povzročitelja nezakonito odloženih odpadkov, imata občina ali država pravico in dolžnost od njega izterjati vračilo teh stroškov. Če so komunalni odpadki nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, občinska inšpekcija odredi njihovo odstranitev lastniku ali drugemu posestniku zemljišča.

 

Zakaj je večina električnih in elektronskih odpadkov nevarna?

Velika večina električne in elektronske opreme, kamor spadajo tudi mobilni telefoni, obrabljeni računalniki, vsebuje nevarne snovi ter sestavne dele in vgrajene materiale, ki takšne snovi vsebujejo. Zaradi tega je večina odpadne električne opreme nevaren odpadek, s katerim je potrebno ustrezno ravnati. Če jih zavržemo ali odvržemo med mešane komunalne odpadke, bi se lahko pri nadaljnjem ravnanjem z njimi poškodovali ali končali na odlagališču komunalnih odpadkov, kamor kot nevarni odpadki ne sodijo. V obeh primerih lahko pride do sprostitve nevarnih snovi v okolje. Zato je velik del teh naprav, ko postanejo odpadek, nevarni odpadek. Proizvodi električne in elektronske (EE) opreme se tudi zelo hitro razvijajo, njihova uporaba se širi tako rekoč na vsa področja modernega življenja.

 
Zaradi tega in ker gre za najhitreje naraščajoči masni tok odpadkov, je bilo ravnanje z odpadno EE opremo prepoznano kot eno prednostnih področij, za katerega se vzpostavijo enotni ukrepi na nivoju celotne Evropske Unije. Še nekaj let nazaj je večina te opreme končala odložena na odlagališčih, sežgana ali predelana brez kakršne koli predhodne obdelave. To je vodilo k sprostitvi nevarnih substanc v okolje in veliki izgubi potencialnih virov surovin. Zato je bistvenega pomena ločeno zbiranje te vrste odpadkov, izločitev nevarnih snovi iz odpadne opreme v centrih za obdelavo odpadne električne in elektronske opreme, ter nadaljnje ustrezno ravnanje z njimi.

 

Katere škodljive snovi elektronska in električna oprema vsebuje?

S tehnološkim razvojem se je vsebnost nevarnih snovi v EE (električni in elektronski) opremi bistveno zmanjšala, v veliko primerih so bile tudi nadomeščene z okolju prijaznejšimi snovmi, vedno pa jih ni moč nadomestiti. Kot rečeno, velika večina EE opreme vsebuje tudi nevarne snovi. To so na primer živo srebro, svinec, krom, bromirani zaviralci gorenja, ozonu škodljive snovi, halogenirane substance, poliklorirani bifenili,…idr. Prav zaradi vsebnosti teh snovi, je nujno s to opremo, ko ta postane odpadna, ustrezno ravnati.

 
Hladilna in zamrzovalna EE oprema vsebuje za zagotavljanje svoje primarne funkcije snovi, ki so ozonu škodljive. Atomi klora in broma iz plinov, ki izhajajo iz teh naprav in izdelkov, potrebujejo nekaj let, da najdejo pot do zgornjih plasti ozračja, potem pa se tam zadržujejo desetletja. Pri tem reagirajo z molekulami ozona in jih uničujejo. Ozonski sloj je vitalen zaščitni plašč okrog Zemlje, ki nas ščiti in varuje. Zanj znanstveniki že vrsto let ugotavljajo, da se tanjša zaradi škodljivega delovanja nekaterih snovi. Posledice poškodb ozonske plasti so med drugim tudi nevarni vplivi na človeka, kot je na primer naraščanje kožnega raka. Poleg tega da nas ščiti, igra stratosferski ozon pomembno vlogo pri uravnavanju temperature Zemljinega ozračja. Zaradi tega je zelo pomembno, da so ozonu škodljive snovi iz odpadnih hladilnikov in zamrzovalnikov zajete ter izločene na pravilen način in, da je zanje zagotovljeno ustrezno odstranjevanje. 

 
V veliko primerih EE opreme, se za ohišja proizvodov uporablja plastika z bromiranimi zaviralci gorenja. Gre za skupino kemikalij, ki vsebujejo brom in se jih uporablja, da je izdelek bolj odporen na visoko temperaturo oziroma manj gorljiv. Veliko teh kemikalij je v okolju zelo obstojnih, lahko se kopičijo tudi v ljudeh in živalih. Uporaba nekaterih je že prepovedana, saj obstaja upravičen sum, da so toksični. Zaradi tega je potrebno za takšno odpadno plastiko zagotoviti ustrezno ravnanje oziroma odstranjevanje.
 

Koliko električne in elektronske opreme zberemo v Sloveniji in koliko v tujini?

V EU15 se da na trg letno več kot 20 kg EE(električni in elektronski) opreme na prebivalca, največ odpadne pa se zbere na Nizozemskem (več kot 15 kg na prebivalca) in v skandinavskih državah. Največja težava je v tem, da velik del ločeno zbrane odpadne EE opreme »ponikne« in ni ustrezno obdelan. Velikokrat je razlog za to izvoz v ponovno uporabo v manj razvite države, dejansko pa je namenjen nelegalni in neustrezni predelavi teh odpadkov predvsem v Aziji in Afriki.

 

Letno je v Sloveniji dano na trg približno 17 kg EE opreme na prebivalca, zberemo pa je okrog 4 kg na prebivalca letno. Toliko tudi znaša ciljna stopnja ločenega zbiranja, ki pa bo v okviru prenove Direktive 2002/96/ES o ravnanju z odpadno EE opremo, ki trenutno poteka, določena veliko bolj ambiciozno in izražena v odstotku EE opreme dane na trg v preteklih dveh letih.

 

Kam in kako odlagamo izrabljeno elektronsko in električno opremo?

V splošnem pri ravnanju z odpadki stremimo k preprečevanju njihovega nastajanja, če pa odpadki nastanejo, jih je treba ustrezno predelati. Le če to ni možno, jih je dovoljeno odstraniti, pri čemer je odlaganje na odlagališčih najslabša možnost. Enako velja za odpadno EE (električno in elektronsko) opremo. Okoljsko učinkovito ravnanje s to vrsto odpadka temelji na izločevanju nevarnih snovi iz odpadkov in čim večji ponovni uporabi, recikliranju in predelavi odpadne EE opreme. Seveda pa je ključni predpogoj za to zagotovitev njihovega ločenega zbiranja. Končni uporabniki z ustreznim rokovanjem in oddajo na za to predvidenih mestih ključno prispevamo k nadaljnjemu ustreznemu ravnanju s to vrsto odpadka. Odpadno EE opremo lahko oddamo:

  • ob nakupu nove EE opreme na prodajnem mestu (v primeru enakovrednega izdelka),

  • v zbirnih centrih izvajalcev lokalnih javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki in

  • v zbiralnicah proizvajalcev in pridobiteljev EE opreme, ki jih je trenutno v Sloveniji 43.

Če bi jih zavrgli ali odvrgli med mešane komunalne odpadke, bi se lahko pri nadaljnjem ravnanju z njimi poškodovali ali končali na odlagališču komunalnih odpadkov, kamor kot nevarni odpadki ne sodijo. V obeh primerih lahko pride do sprostitve nevarnih snovi v okolje. Ta vrsta odpadka zaradi morebitnega poškodovanja aparatov in izpusta nevarnih snovi v okolje tudi ne sodi na kosovni odpad.

 

Kam dajo trgovci oziroma distributerji prevzeto odpadno električno in elektronsko opremo?

Odpadna električna in elektronska oprema (OEEO), prevzeta pri distributerjih (trgovcih) ni direktno predana proizvajalcem in pridobiteljem EE opreme. Pooblaščeni izvajalci proizvajalcev prevzemajo OEEO, ki je nato v centrih za obdelavo razstavljena, izločene so nevarne komponente in snovi, nakar je OEEO predana v nadaljnjo obdelavo in recikliranje. Proizvajalci in pridobitelji EE opreme izpolnjujejo svoje obveznosti glede ravnanja v okviru t.i. skupnih načrtov ravnanja z OEEO. Brezplačno morajo prevzemati odpadno opremo pri distributerjih, ki jim novo opremo dostavljajo in, sorazmerno z deležem EE opreme, ki jo dajo na trg, pri izvajalcih lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. Tako za proizvajalce, kot tudi za distributerje, so predvidene kazni, če z OEEO ne ravnajo skladno z Uredbo o ravnanju z OEEO (Uradni list RS 1007/07). Prav tako so proizvajalci zavezani k doseganju določenih ciljev glede zbrane in reciklirane OEEO. Ustrezno ravnanje z OEEO nadzirajo inšpektorji, pristojni za okolje.

 
Tudi če bi končni uporabnik iz gospodinjstev odvrgel EE aparat med mešane komunalne odpadke, ga morajo izvajalci lokalne javne službe med sortiranjem izločiti in ravnati z njim kot z nevarnim odpadkom.

 

So izrabljeni aparati namenjeni za reciklažo?

Pooblaščeni izvajalci proizvajalcev prevzemajo odpadno električno in elektronsko opremo (OEEO), ki je nato v centrih za obdelavo razstavljena, izločene so nevarne komponente in snovi, nato je OEEO predana v nadaljnjo obdelavo in recikliranje.

 

Kaj je baterija ali akumulator in zakaj je odpadne baterije in akumulatorje treba ločeno zbirati?

Baterija ali akumulator je vir električne energije, ki nastane z neposredno pretvorbo kemične energije in je sestavljen iz ene ali več primarnih celic (ni možna ponovna polnitev) oz. ene ali več sekundarnih celic (možna ponovna polnitev). V skladu s predpisi ločimo tri glavne skupine baterij in akumulatorjev - prenosne, industrijske ter avtomobilske baterije in akumulatorje.
 
Prenosne baterije so tiste, ki so zapečatene, ročno prenosljive in niso niti avtomobilske niti industrijske baterije ali akumulatorji. Delijo se v dve skupini:

  • za enkratno uporabo (npr. cink-ogljikove in alkalne – baterije za splošno uporabo), gumbaste celice in litijeve-oksid baterije, in skupaj predstavljajo približno 75% vseh prenosnih baterij

  • baterije za večkratno polnjenje (npr. nikelj-kadmijeve, nikelj-metal hidridne, litij-ionske in svinčeve baterije s kislino), ki predstavljajo približno 25% vseh prenosnih baterij.

Industrijske baterije so tiste, ki so namenjene izključno za industrijsko ali profesionalno uporabo ali se uporabljajo v vseh vrstah električnih vozil. To so npr.:

svinčeve baterije s kislino (96% vseh industrijskih baterij),
nikelj-kadmijeve baterije (2% vseh industrijskih baterij),
druge baterije (2% vseh industrijskih baterij).

 

Avtomobilske baterije in akumulatorji se uporabljajo za zagon, razsvetljavo in vžig vozil. (Vir: Vprašanja in odgovori o Direktivi 2006/66/ES, dokument služb Komisije, ki ni pravno zavezujoč, dostopen (v angleškem jeziku) tudi na spletni strani.

  1. Primeri za ponazoritev razvrščanja baterij ali akumulatorjev med prenosne baterije ali akumulatorje:

    1. posamezne valjaste baterije (npr. baterije AA in AAA),
    2. baterije in akumulatorji, ki jih uporabljajo potrošniki ali profesionalni uporabniki v:

      1. prenosnih telefonih,
      2. prenosnih računalnikih,
      3. brezžičnem električnem orodju,
      4. igračah in
      5. gospodinjskih aparatih, kot so električne zobne ščetke, brivniki in ročni sesalniki (vključno s podobno opremo, ki se uporablja v šolah, trgovinah, restavracijah, letališčih, pisarnah ali bolnišnicah),
      6. katerekoli baterije ali akumulatorji, ki jih potrošniki lahko uporabljajo za običajno uporabo v gospodinjstvu in

    3. vse zapečatene baterije in akumulatorji, ki jih lahko povprečna oseba brez težav nosi v roki in niso niti avtomobilske niti industrijske baterije ali akumulatorji.
       

  2. Primeri za ponazoritev razvrščanja baterij ali akumulatorjev med industrijske baterije ali akumulatorje:

    1. baterije in akumulatorji za zasilno ali varnostno napajanje z električno energijo v bolnišnicah, na letališčih ali v pisarnah,
    2. baterije in akumulatorji za uporabo v vlakih ali letalih,
    3. baterije in akumulatorji za uporabo na naftnih ploščadih na morju ali v svetilnikih,
    4. baterije in akumulatorji, namenjeni izključno za uporabo v:

      1. ročnih plačilnih terminalih v trgovinah in restavracijah,
      2. čitalcih črtnih kod v trgovinah,
      3. profesionalni video opremi za TV kanale in profesionalne studie in
      4. rudarskih in potapljaških svetilkah, pritrjenih na rudarskih čeladah in čeladah za profesionalne potapljače,

    5. varnostne baterije in akumulatorji za električna vrata, s katerimi se prepreči blokiranje vrat ali poškodbe ljudi, ki bi jih lahko povzročila takšna vrata,
    6. baterije in akumulatorji za uporabo v instrumentih ali različnih vrstah merilne in instrumentalne opreme,
    7. baterije in akumulatorji za uporabo v zvezi s solarnimi moduli, foto-voltaičnimi in drugimi načini uporabe obnovljivih virov energije,
    8. baterije in akumulatorji v električnih vozilih (električni avtomobili, invalidski vozički, kolesa, letališka vozila in avtomatska tovorna vozila), in
    9. vse baterije ali akumulatorji, ki niso zapečatene in niso avtomobilske baterije ali akumulatorji.

Pri ravnanju z odpadnimi baterijami in akumulatorji se pojavlja več okoljskih vprašanj, ki se v glavnem nanašajo na kovine, vsebovane v teh baterijah. Najbolj problematične so živo srebro, svinec in kadmij. Svinčevi akumulatorji, nikelj-kadmijeve baterije in baterije, ki vsebujejo živo srebro, so z Odločbo Komisije 2000/532/ES razvrščeni med nevarne odpadke. Druge kovine kot so cink, baker, mangan, litij in nikelj,ki se pogosto uporabljajo v baterijah, lahko prav tako predstavljajo potencialno nevarnost za okolje.
 
Pri sežigu odpadnih baterij, te kovine prispevajo k emisijam v zrak in onesnažujejo ostanke sežiganja. Če baterije končajo na odlagališčih, se lahko kovine pojavijo v izcednih vodah iz odlagališč, s tem pa lahko pride do sproščanja nevarnih snovi v tla in podzemne vode. Zato ta dva postopka odstranjevanja nista primerna za odpadne baterije in akumulatorje.
 
Poleg tega se glede upravljanja z viri, baterije obravnavajo kot vir sekundarnih surovin, zato je pomembno, da se vse zbrane odpadne baterije in akumulatorje reciklira. Na ta način se ponovno pridobijo kovine, vključno z dragocenimi kovinami, kot so nikelj, kobalt in srebro.

 

Kako je v Sloveniji urejeno ravnanje z odpadnimi baterijami in akumulatorji?

Direktiva 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih je bila prenesena v naš pravi red z  Uredbo o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih (Uredba, Uradni list RS, št. 3/10). Uredba se uporablja za vse vrste baterij in akumulatorjev, ne glede na njihovo obliko, velikost, težo, snovno sestavo ali uporabo, pri čemer pa ta uredba ne posega v izvajanje predpisa, ki ureja ravnanje z izrabljenimi vozili, in predpisa, ki ureja ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo. Uredba loči tri glavne skupine baterij in akumulatorjev in sicer prenosne, industrijske ter avtomobilske baterije in akumulatorje. Za različne skupine odpadnih baterij in akumulatorjev so primerni tudi različni sistemi zbiranja in ureditev financiranja. Podatki o vzpostavljenih sistemih zbiranja in ravnanja z odpadnimi baterijami so dostopni na spletni strani Agencije RS za okolje.
  
Uredba določa okoljski cilj zbiranja odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev in sicer stopnja zbiranja odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev ne sme biti manjša od:

  • 25 % do 26. septembra 2012 ter

  • 45 % do 26. septembra 2016,

zato morajo biti vzpostavljeni sistemi takšni, da se doseže visoka stopnja zbiranja. To pomeni, da je treba vzpostaviti takšen sistem, da lahko končni uporabniki prepuščajo vse odpadne prenosne baterije in akumulatorje na enostaven način in brezplačno.
 
V skladu z direktivo, je treba vse zbrane baterije in akumulatorje obdelati in reciklirati. Po Uredbi morajo proizvajalci zagotoviti, da so glede učinkovitosti recikliranja izpolnjeni naslednji okoljski cilji iz direktive:

  1. stopnja recikliranja 65% glede na povprečno maso svinčevih baterij in akumulatorjev s kislino, vključno z recikliranjem svinca v baterijah in akumulatorjih;
     
  2. stopnja recikliranja 75% glede na povprečno maso nikelj-kadmijevih baterij in akumulatorjev, vključno z recikliranjem kadmija v baterijah in akumulatorjih, in
     
  3. stopnja recikliranja 50% glede na povprečno maso drugih odpadnih baterij in akumulatorjev.

V zvezi z odpadnimi prenosnimi baterijami, ki vsebujejo živo srebro, kadmij ali svinec, direktiva dopušča možnost, da jih države članice lahko odstranijo z odlaganjem na odlagališčih ali s podzemnim skladiščenjem v dveh primerih:

  • kadar je to del nacionalne strategije za postopno opuščanje uporabe težkih kovin in presoja vplivov kaže, da odlaganje / podzemno skladiščenje boljša možnost od recikliranja ali
  • če ni na voljo končni trg za te kovine.

Slovenija se za to možnost ni odločila, zato morajo zbiralci odpadnih baterij in akumulatorjev za vse prevzete odpadne baterije in akumulatorje zagotoviti oddajo v obdelavo in recikliranje.

 

Kam lahko oddam odpadne baterije ali akumulatorje?

Odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev ne smemo prepuščati izvajalcu javne službe med mešanimi komunalnimi odpadki, ampak jih moramo hraniti ločeno od drugih odpadkov in:

  • prepuščati distributerju (v trgovinah),

  • prepuščati izvajalcu javne službe v zbirnih centrih ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov ali v premičnih zbiralnicah ločeno zbranih nevarnih frakcij komunalnih odpadkov, ali

  • oddajati zbiralcu odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev neposredno ali v zbiralnicah odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev, če jih zbiralec vzpostavi.

Proizvajalci avtomobilskih baterij in akumulatorjev pa morajo zagotoviti brezplačno prevzemanje odpadnih avtomobilskih baterij in akumulatorjev od končnih uporabnikov, ne glede na njihov izvor, prevzem pa ne sme biti pogojen z nakupom nove avtomobilske baterije ali akumulatorja.

 

 

Kako je v Sloveniji urejeno zbiranje odpadnih zdravil?

Odpadna zdravila sodijo med odpadke, ki nastajajo pri izvajanju zdravstvene (bolnišnice, zdravstveni domovi...) in veterinarske dejavnosti, v gospodinjstvih in pri prometu zdravil na debelo in drobno. Pravila ravnanja z odpadnimi zdravili so določena z Uredbo o ravnanju z odpadnimi zdravili.

 
Končni uporabniki (gospodinjstva ter pravne osebe in s.p.), pri katerih nastanejo odpadna zdravila, le-teh ne smejo prepuščati med mešanimi komunalni odpadki. Odpadna zdravila je treba ločeno zbirati. Odpadna zdravila, ki se uvrščajo med komunalne odpadke (iz gospodinjstev) se lahko prepusti izvajalcu lokalne javne službe zbiranja komunalnih odpadkov v zbirnih centrih ali premičnih zbiralnicah nevarnih frakcij, če je zagotovljen tak način zbiranja. V tem primeru mora biti urnik zbiranja vnaprej določen, običajno je objavljen na spletni strani izvajalca lokalne javne službe.
 
Lahko se jih prepusti tudi imetniku dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno (javni lekarniški zavod, lekarnar ter druge osebe v skladu z zakonom, ki ureja zdravila) v posebnih zabojnikih za odpadna zdravila, ki so v sklopu njegovega poslovnega prostora, ali zbiralcu odpadnih zdravil ob kampanjah prepuščanja teh odpadkov.
 
Odpadna zdravila, ki se morajo v skladu z navodilom za uporabo, če se ne porabijo, vrniti v lekarno, je treba prepustiti osebi lekarne ali imetnika dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno, pooblaščeni za izdajo zdravil na zdravniški recept.
 
Odpadna zdravila, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene ali veterinarske dejavnosti je treba oddati zbiralcu teh odpadkov ali, po dogovoru, veletrgovcu z zdravili ali imetniku dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno.

 

Kdo je v Sloveniji odgovoren za ustrezno ravnanje z odpadnimi zdravili in ima pristojnosti, da izdaja konkretna navodila?

Prevzemanje zbranih odpadnih zdravil in nadaljnje ravnanje z njimi morajo zagotoviti veletrgovci z zdravili, ki v skladu z zakonom, ki ureja zdravila, opravljajo dejavnost prometa z zdravili na debelo.
 
Zavedati pa se moramo, da je ločeno zbiranje odpadnih zdravil na izvoru (torej na mestu, kjer ti odpadki nastajajo), bistvenega pomena za zagotavljanje ustreznega nadaljnjega ravnanja. Tako smo v bistvu za ustrezno ravnanje z odpadnimi zdravili odgovorni vsi.
 
Končni uporabniki moramo odpadna zdravila hraniti ločeno, tako da se ne mešajo z drugimi odpadki, dokler jih ne oddamo izvajalcu javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov, imetniku dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno (javni lekarniški zavod, lekarnar ter druge osebe v skladu z zakonom, ki ureja zdravila) ali zbiralcu odpadnih zdravil ob kampanjah prepuščanja teh odpadkov. Izvajalci javne službe in imetniki dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno morajo vsa zbrana odpadna zdravila oddati zbiralcu odpadnih zdravil. Zbiralec pa mora za odpadna zdravila, ki jih zbere v posameznem koledarskem letu, zagotoviti odstranjevanje do konca naslednjega koledarskega leta. Odstranjevanje odpadnih zdravil – največkrat gre za sežig - lahko izvajajo le osebe, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje za odstranjevanje odpadkov v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki.
 
Nosilci skupnih načrtov ravnanja z odpadnimi zdravili morajo na ustrezen način obveščati končne uporabnike o namenu in ciljih zbiranja odpadnih zdravil, pravilnem ravnanju z njimi, možnostih njihovega brezplačnega prepuščanja ter o načinih njihovega odstranjevanja.
 
Izvajalci javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov morajo z naznanilom v sredstvih javnega obveščanja in na krajevno običajen način obveščati gospodinjstva o lokacijah zbiralnic ali zbirnih centrov, času njihovega obratovanja, ločenih in nevarnih frakcijah, ki se prepuščajo ali oddajajo, načinu prepuščanja ali oddajanja ločeno zbranih frakcij, načinu predvidene predelave ali odstranjevanja tako zbranih frakcij ter drugih pogojih za prevzem. Obveščati jih morajo tudi o zbiranju nevarnih frakcij s premično zbiralnico, če je takšno zbiranje organizirano.

 

Kam z odpadnimi iglami, lancetami in lističi s krvnimi vzorci?

Seznam komunalnih odpadkov, kamor se razvrščajo tudi vsi odpadki iz gospodinjstev, ki se ločeno zbirajo, je del že leta 2001 sprejete Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. V tem predpisu so navedeni vsi tisti komunalni odpadki – nevarne in nenevarne frakcije, ki se morajo zbirati ločeno in ločeno predajati izvajalcu javne službe (t.i. ločene frakcije):

Odpadne injekcijske igle iz osebne uporabe so vsekakor odpadek, ki sodi med odpadne kovine, zato jih mora izvajalec javne službe zbiranja komunalnih odpadkov v zbirnem centru prevzeti kot odpadne kovine. Ker gre za ostre predmete, in lahko pri neprevidnem rokovanju z njimi pride do poškodb, je priporočljivo, da se jih prepusti v zaprti plastični posodi.

 
Predpisi s področja ravnanja z odpadki posebej urejajo le ravnanje s t.i. zdravstvenimi odpadki – odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti, ker je pri ravnanju s temi odpadki potrebna večja previdnost zaradi preprečevanja okužb.

 

Naj dodamo še to, da morajo odpadna zdravila iz gospodinjstev, ne glede na to, ali gre za neuporabna zdravila (npr. zaradi preteka roka uporabe) ali za ostanke zdravil, brezplačno prevzemati izvajalci javne službe zbiranja komunalnih odpadkov v zbirnih centrih ali premičnih zbiralnicah nevarnih odpadkov. Z namenom, da se zmanjša delež odpadnih zdravil, ki se zavržejo v mešanih komunalnih odpadkih, se lahko odpadna zdravila iz gospodinjstev vračajo tudi v lekarne. Pri tem morajo biti odpadna zdravila ločena od drugih odpadkov in zaprta v originalno stično ovojnino ali drugo ovojnino tako, da ne prihaja do onesnaževanja okolja in opreme za zbiranje.

 
Vsi tisti odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvih, in jih ne moremo uvrstiti v nobeno od skupin ločenih frakcij, pa sodijo med mešane komunalne odpadke. Lističi s krvnimi vzorci so nedvomno primer odpadka, ki se jih lahko odvrže med mešane komunalne odpadke.

 

Kako je v Sloveniji urejeno ravnanje z embalažo in odpadno embalažo?

Pravila ravnanja z embalažo in odpadno embalažo so določena v Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS št. 84/06, 110/06, 110/07). Določbe te uredbe se uporabljajo za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, ne glede na uporabljeni embalažni material, če za posamezno vrsto embalaže ali odpadne embalaže ali posamezno ravnanje z odpadno embalažo poseben predpis ne določa drugače.

 
 V skladu z določbami uredbe mora končni uporabnik odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (t.j. odpadno embalažo, ki nastaja v gospodinjstvih), zbirati, hraniti in prepuščati v zbiralnicah ločenih frakcij ali v zbirnih centrih, ki morajo biti urejeni v okviru obvezne lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov.

 
Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo je v RS urejeno na podlagi načela podaljšane odgovornosti proizvajalca. To pomeni, da so proizvajalci embalaže odgovorni za vzpostavitev sistema ravnanja z odpadkom, ki nastane zaradi uporabe embaliranega izdelka in za financiranje tega sistema. Proizvajalci morajo zagotoviti in financirati sistem ravnanja z vso odpadno embalažo, ki nastaja v RS, tako v gospodinjstvih (komunalna odpadna embalaža) kot zaradi izvajanja proizvodne ali storitvene dejavnosti ter izvajanja del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu (nekomunalna odpadna embalaža). V primeru nekomunalne odpadne embalaže lahko svoje obveznosti izpolnjujejo ali samostojno ali v okviru ene izmed družb za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE). V primeru komunalne odpadne embalaže pa je vključitev v DROE obvezna. V ta namen DROE plačajo t.i. embalažnino, ki je odvisna od količine embalaže, ki jo dajo letno v promet v RS in od vrste embalažnega materiala. Višino embalažnine, ki mora zadoščati za kritje vseh stroškov, ki nastanejo pri ravnanju z odpadno embalažo, določi DROE. Na tak način je urejeno tudi zbiranje in nadaljnje ravnanje z odpadnimi plastenkami, stekleno, večslojno kartonsko, PET in drugo plastično in kovinsko embalažo za pijače in mlečne napitke.

 
Zbiralnice ločenih frakcij so urejene v stanovanjskih območjih, ob večjih trgovinah ali trgovskih centrih, zdravstvenih domovih, bolnišnicah, šolah in otroških vrtcih. Praviloma so opremljene za ločeno zbiranje:

  • papirja in drobne lepenke, vključno z drobno odpadno embalažo iz papirja ali lepenke,

  • drobne odpadne embalaže iz stekla,

  • drobne odpadne embalaže iz plastike ali sestavljenih materialov in

  • drobne odpadne embalaže iz kovin.

V zbirnih centrih lahko povzročitelji komunalnih odpadkov iz širše okolice prepuščajo izvajalcu javne službe vse vrste ločenih frakcij, med drugim tudi:

  • papir in lepenko vseh vrst in velikosti, vključno z odpadno embalažo iz papirja in lepenke,
  • steklo vseh velikosti in oblik, vključno z odpadno embalažo iz stekla,
  • plastiko, vključno z odpadno embalažo iz plastike ali sestavljenih materialov,
  • odpadke iz kovin, vključno z odpadno embalažo iz kovin ter
  • les, vključno z odpadno embalažo iz lesa.

Izvajalec javne službe mora oddati zbrano odpadno embalažo DROE, ki kot gospodarska družba v skladu s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo. DROE zagotavlja redno prevzemanje odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, v zbirnih centrih ali v centrih za obdelavo komunalnih odpadkov izvajalcev javne službe ter ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje prevzete odpadne embalaže.

 
Če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več DROE, mora izvajalec javne službe zagotoviti vsaki od DROE prevzem odpadne embalaže po deležih, ki jih ministrstvo objavi na svojih spletnih straneh.

 

Bo tudi v Sloveniji uveden sistem kavcij kot ga poznajo v Republiki Hrvaški?

Čeprav obstaja za uvedbo kavcij zakonska možnost, se v RS za sistem kavcij, kot ga poznajo v Republiki Hrvaški, nismo odločili. Kavcije, ki v RS veljajo za povratno stekleno embalažo, so določene na podlagi Uzanc pri vračanju in prevzemanju vračljive embalaže, ki so jih l. 2000 na prostovoljni osnovi sprejeli Združenje za trgovino, Združenje za turizem in gostinstvo ter Združenje za agroživilstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Nobene ovire ni, da proizvajalci ne bi sklenili uzanc tudi za drugo embalažo. Nasprotno, proizvajalcem je dana spodbuda za uvedbo vračljive embalaže, saj jim za takšno embalažo ni potrebno plačevati niti embalažnine niti okoljske dajatve vsakič, ko jo dajo v promet.

 

Iz povedanega sledi, da ni res, da slovenski potrošniki niso stimulirani in posledično nagrajeni, če odpadke ločeno zbirajo. Res je, da ne dobijo povrnjene kavcije, kot je to primer v sosednji Hrvaški. Zavedati se moramo, da povrnjena kavcija ne predstavlja nagrade ali dodatnega zaslužka, temveč le vračilo dela cene izdelka, ki ga je kupec plačal ob nakupu tega izdelka. Zaradi tega so izdelki dražji, kot so bili pred uvedbo kavcije. Sistem kavcije tudi ni pravičen za kupce na posameznem območju, če se v ta sistem prinaša tudi odpadna embalaža izdelkov, ki so bili kupljeni drugje (kot je primer na Hrvaškem; v njihov sistem se vrača tudi odpadna embalaža izdelkov, kupljenih v sosednjih državah). Ker vsak kupec, ki prinese odpadno embalažo, dobi povrnjeno kavcijo (ne glede na to, kje je izdelek kupil), so izdelki, embalirani v embalažo, za katero se ob nakupu plačuje kavcija, posledično dražji za domače potrošnike. Le-ti namreč financirajo tudi vračilo kavcije za vse izdelke, kupljene v sosednjih državah, katerih odpadna embalaže prihaja v sistem.
 

Ali ima družba za ravnanje z odpadno embalažo, ki ima okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, tudi status zbiralca odpadne embalaže po predpisu, ki ureja ravnanje z odpadki?

In posledično ali lahko končni uporabniki odpadno nekomunalno embalažo oddajo oziroma prepuščajo samo in zgolj družbi za ravnanje z odpadno embalažo, ali tudi drugim zbiralcem, ki svojih storitev ne izvajajo kot partnerji družbe?

 

Družba za ravnanje z odpadno embalažo ne pridobi statusa zbiralca s tem, ko ima veljavno okoljevarstveno dovoljenje po predpisu, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo. Če želi imeti tudi status zbiralca odpadkov, ga mora pridobiti skladno s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.

 
Končni uporabniki ne smejo odpadne nekomunalne embalaže prepuščati ali oddajati izvajalcu javne službe. Izjema velja le za odpadno nekomunalno embalažo, ki nastaja pri opravljanju trgovinske ali storitvene dejavnosti. Končni uporabniki morajo oddajati odpadno nekomunalno embalažo skladno z določbami predpisa, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo. Le-ta določa, da je ena od obveznosti družbe za ravnanje z odpadno embalažo tudi zagotavljanje prevzemanja in zbiranja odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, od končnih uporabnikov.

 

Ali spodbujamo proizvodnjo biološko razgradljive plastike oz. PVC vrečk in če ne, zakaj ne?

Nosilne vrečke niso iz PVC (polivinil klorid) temveč iz PE (polietilen). PVC vrečke niso biorazgradljive. Ravno nasprotno, PVC velja za eno najbolj trpežnih oblik plastike. V okolju je praktično nerazgradljiv, zato je ta material bolj primeren za uporabo v dolgoživih izdelkih (npr. stavbno pohištvo) in manj v kratkoživih (kot je npr. embalaža). PE pa se sčasoma razgradi (nastaneta CO2 in H20). To pa seveda ne pomeni, da se z neprimernim ravnanjem in odmetavanjem teh vrečk v okolje ne škoduje okolju.
 
MOP se zavzema za uporabo okolju prijaznejših materialov, zaenkrat pa konkretnejših spodbud proizvodnji biorazgradljive plastike ne namenja.

 

Na kakšen način se bo Slovenija lotila doseganja ciljev Direktive za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, ki so tanjše od 50 mikronov (0,05 milimetra) ?

Evropska Komisija je konec lanskega leta, s ciljem omejiti negativni vpliv na okolje, zlasti v smislu odpadkov, ter spodbujati preprečevanje odpadkov in učinkovitejšo rabe virov, sprejela predlog Direktive za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, ki so tanjše od 50 mikronov (0,05 milimetra). Trenutno se v okviru prvega branja končujejo pogajanja Sveta z Evropskim parlamentom.   Dokler besedilo predloga direktive ni dokončno usklajeno, ni mogoče sprejeti odločitve o ukrepih, ki jih bo treba uvesti za zmanjšanje potrošnje plastičnih nosilnih vrečk za enkratno uporabo. Slovenija in še nekatere druge države smo ves čas obravnave tega predloga zagovarjale izključitev t.i. ločevalnih vrečk iz obsega direktive. Uporaba teh vrečk se priporoča iz higienskih razlogov pri prodaji nepakiranih svežih živil, zlasti sadja in zelenjave, pa tudi rib, mesa in mesnih izdelkov. V skladu s tem bo državam članicam dopuščena možnost, da te vrečke izključijo iz nabora potrebnih ukrepov.

 

Po informacijah Trgovinske zbornice Slovenije (TZS) so  večji trgovci s prehrambnimi artikli  v preteklih nekaj letih samoiniciativno izvedli akcije ozaveščanja glede uporabe vrečk za večkratno uporabo iz močnejših materialov, ki so jih spremljale akcije razdeljevanje brezplačnih nosilnih zelo debelih in trpežnih tkanih plastičnih vrečk večjega volumna od običajnih nosilnih plastičnih vrečk, s hkratnim obveščanjem potrošnikov, da so te vrečke namenjene večkratni uporabi. Po končani akciji so te vrečke še vedno na voljo potrošnikom, vendar so plačljive. V tem času so tudi mnogi trgovci z neprehrambnimi artikli uvedli plačljive vrečke. Čeprav uradne statistike o tem ni, pa se ocenjuje, da se je poraba vrečk zmanjšala. Iz ankete, ki jo je TZS pred časom izvedla med svojimi člani – trgovci izhaja, da le-ti izvajajo okoljske ukrepe na področju vrečk, kot so uvedba papirnatih vrečk in kartonskih zabojev, ekološko razgradljive vrečke, spodbujanje strank k uporabi lastnih vrečk, preverjanje ali stranka vrečko res potrebuje in dajanje pojasnil glede lastnosti ekološko razgradljivih vrečk, uvedba vrečk na voljo le na blagajni pod nadzorom blagajničarke, razdeljevanje trajnih vrečk z veliko vsebnostjo recikliranih materialov.

 

Pri načrtovanju ukrepov za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk bo treba posebno pozornost nameniti temu, da izbrani ukrepi ne bodo povzročili povečanja potrošnje plastičnih vrečk, ki so namenjene hranjenju odpadkov v gospodinjstvu, dokler se jih ne odvrže v ustrezen zabojnik, in ki v skladu z Direktivo 94/62/ES niso embalaža. Gospodarska zbornica Slovenije opozarja, da se je na Irskem, kjer so uvedli dajatev na plastične nosilne vrečke v letu 2002, občutno zmanjšala uporaba plastičnih nosilnih vrečk in temu sorazmerno zvišala prodaja vrečk za smeti (po ocenah za 77 %). Iz študije Life Cycle Assessment of Supermarket Carrier Bags, Environment Agency, February 2011 (www.environment-agency.gov.uk) namreč izhaja, da se okrog 40 % nosilnih vrečk iz plastike ponovno uporabi kot vrečke za odpadke v gospodinjstvih. Zato menimo, da je nujno tudi aktivno ozaveščanje potrošnikov o tem, da naj nosilne vrečke uporabijo večkrat ali naj namesto njih uporabijo bolj trajnostne vrečke, košare ipd., neuporabne vrečke pa naj odvržejo v zabojnik za ločeno zbiranje odpadne embalaže ali pa naj jih ponovno uporabijo za mešane komunalne odpadke. Doseganje cilja zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nakupovalnih vrečk še ne predstavlja zagotovila, da bi te vrečke nadomestili bolj trajni izdelki. Povsem možno je, da izvajanje predlaganih ukrepov povzroči »preusmeritev« trgovcev in potrošnikov k uporabi drugih vrst nosilnih vrečk ali kakšne druge oblike embalaže za enkratno uporabo, ki po uporabi zopet postanejo odpadek. Poudariti je tudi treba, da ukrepi iz predloga Direktive z ničemer ne prispevajo k ločenemu zbiranju odpadkov in povečanju deleža reciklaže in predelave odpadne embalaže.

 

Vsekakor bo treba upoštevati, da imamo v Sloveniji nekoliko specifičen sistem ločenega zbiranja odpadkov. V nasprotju z večino držav članic EU, kjer se ločeno zbirajo samo reciklabilne frakcije odpadne embalaže (npr. plastenke in pločevinke), že več kot 10 let ločeno zbiramo vso odpadno embalažo. Razloga sta dva, in sicer izredno majhne kapacitete za energetsko predelavo odpadkov, tudi zaradi negativnega javnega mnenja glede tovrstnih naprav, ter nezaključena gradnja naprav za mehansko biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov. Ker je skupen EU cilj, da se odlagajo samo še odpadki, ki jih ni mogoče obdelati na noben drug način, smo v preteklih letih vložili nemalo naporov v ločeno zbiranje odpadkov, zlasti komunalnih. Zato se v zadnjih letih v Sloveniji stalno povečuje delež ločeno zbranih komunalnih odpadkov (2009: 29%, 2012: 46%).

 

Kakšno stališče je imela Slovenija v pogajanjih glede zmanjšanja porabe plastičnih vrečk?

Vlada Republike Slovenije je na 39. redni seji dne 2. 1. 2014 sprejela naslednje stališče do predloga Direktive:

 
Slovenija Predlog direktive podpira, vendar ob pogoju, da so iz predloga direktive izvzete ločevalne vrečke, katerih uporaba je iz zdravstvenih razlogov nujna pri prodaji nepakiranih svežih živil, zlasti sadja in zelenjave. Slovenija lahko podpre tudi razširitev obsega uporabe direktive na plastične nosilne vrečke iz drugih plastičnih materialov, ne samo iz polimernih. Meja debeline materiala za ločitev med vrečkami za enkratno in večkratno uporabo je (v predlogu direktive) postavljena na 50 mikronov. Slovenija je do te meje zadržana in predlaga nižjo mejo, saj je večina nosilnih nakupovalnih vrečk tanjša, kar je posledica uporabe novejših materialov ter zahtev kupcev, pri čemer pa vrečke ohranijo svojo nosilnost. Predlog direktive mora med naborom ukrepov, ki so na voljo državam članicam za dosego cilja zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, vključiti tudi ukrep ozaveščanja potrošnikov in načrtovanje preprečevanja teh odpadkov znotraj programa preprečevanja nastajanja odpadkov v skladu z 29. členom Direktive 2008/98/ES o odpadkih. Poleg tega Slovenija meni, da izvajanje te direktive ne sme bistveno povečati administrativnih ovir, povezanih s poročanjem v skladu s 6. in 17. členom Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži, kar velja tako za gospodarske subjekte, ki proizvajajo, uvažajo, pridobivajo iz EU ali tržijo lahke plastične nosilne vrečke kot za organe, pristojne za poročanje Evropski komisiji ali Eurostatu.

 

Ali morda razmišljate o kakšnih drugih ukrepih za omejitev uporabe? Ali bodo uvedene kakšne dodatne dajatve? Kolikšne bi te lahko bile?

Za enkrat ne razmišljamo o uvedbi novih dajatev. Vse nosilne nakupovalne vrečke, ne glede embalažni materiali in ne glede na to, ali so namenjene za enkratno ali večkratno uporabo, so embalaža, zato se za njih že plačijeta okoljska dajatev in embalažnina. Uvedba novih ali dvig obstoječih dajatev za zmanjšanje potrošnje nakupovalnih vrečk sama po sebi tudi ne predstavlja zagotovila, da bodo te vrečke nadomestili bolj trajni izdelki. Povsem možno je, da bi izvajanje takšnih ukrepov povzročilo »preusmeritev« trgovcev in potrošnikov k uporabi kakšne druge oblike embalaže za enkratno uporabo, ki po uporabi zopet postane odpadek. Takšni ukrepi tudi ne bi vplivali na odločitev posameznika za ločeno zbiranje odpadkov in posledično na povečanje deleža reciklaže in predelave odpadne embalaže. Kot rečeno že v odgovoru na prvo vprašanje, morajo biti izbrani takšni ukrepi, s katerimi ne bi prispevali k povečanju potrošnje plastičnih vrečk, ki so namenjene hranjenju odpadkov v gospodinjstvih, dokler se jih ne odvrže v ustrezen zabojnik. Te vrečke namreč niso embalaža, zato se za njih ne plačuje niti embalažnina niti okoljska dajatev.

 

Zato menimo, da samo z uvedbo novih ali dvigom obstoječih dajatev, brez sodelovanja okoljsko ozaveščenih potrošnikov, ki zlasti samoiniciativno ravnajo na trajnosten in okolju prijazen način, ni mogoče doseči cilja preprečevanja ali zmanjševanja škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Zato vedno premislimo, ali vrečko, ne glede na to, ali jo ob nakupu dobimo ali kupimo, res potrebujemo in v kolikšnem času bo iz nje nastal odpadek. Vprašajmo se, koliko vrečk na teden kupimo ali vzamemo in s tem povzročimo nove, nepotrebne količine odpadkov. Omislimo si platneno nakupovalno vrečko ali nakupovalno košaro. Uporaba ločevalnih vrečk je priporočljiva zlasti pri nakupih nepakiranega sadja in zelenjave zaradi zmanjšanja prenosa pesticidov ter pri nakupih nekaterih drugih svežih nepakiranih izdelkov (meso, mlečni izdelki). Za že predpakirano sadje in zelenjavo ločevalna vrečka ni potrebna. Odpadne plastične nakupovalne vrečke odvrzimo v zabojnik za ločeno zbiranje odpadne embalaže ali jih ponovno uporabimo za mešane komunalne odpadke (namesto, da kupujemo za to namenjene posebne vrečke, ki so na voljo v večini trgovin). Zavedajmo se, da lahko vsak posameznik z majhnimi dejanji prispeva svoj delež k varovanju okolja. Če namreč vsak posameznik naredi majhno dejanje, skupaj za varovanje okolja naredimo veliko.

 

O drugih ukrepih, do odločitve o končnem besedilu direktive, ne razmišljamo. Predvsem je treba počakati na končni izid pogajanj med Svetom in Evropskim parlamentom ter počakati na končno odločitev Evropske komisije glede tega predloga. Več na:
http://www.europeanvoice.com/article/deal-reached-on-plastic-bags-but-commission-may-object/
http://www.euractiv.com/sections/sustainable-dev/timmermans-overruled-plastic-bags-deal-310152

 

Koliko plastičnih vrečk se porabi v Sloveniji in kakšen je trend porabe?

V Sloveniji ni uradne statistike o količini plastičnih nosilnih vrečk, danih v promet. Za namene spremljanja ciljev predelave odpadne embalaže se zbirajo le podatki o količini vse plastične embalaže, dane v promet. Ne zbirajo pa se podatki po posameznih vrstah embalaže (npr. nosilne vrečke, jogurtovi lončki, plastenke pijač...), saj za to ni pravne podlage. Čeprav uradne statistike o porabi plastičnih vrečk v Sloveniji ni, pa se ocenjuje, da se njihova poraba v zadnjih letih zmanjšuje, tudi kot posledica ozveščevalnih akcij, ki jih trgovci izvajajo v zadnjih letih - uvedba papirnatih vrečk in kartonskih zabojev, ekološko razgradljive vrečke, spodbujanje strank k uporabi lastnih vrečk, preverjanje ali stranka vrečko res potrebuje in dajanje pojasnil glede lastnosti ekološko razgradljivih vrečk, uvedba vrečk na voljo le na blagajni pod nadzorom blagajničarke, razdeljevanje trajnih vrečk z veliko vsebnostjo recikliranih materialov.

 

Po neuradnih podatkih ene od družb za ravnanje z odpadno embalažo je bilo v Sloveniji l. 2010 dano v promet okoli 1.500 t plastičnih vrečk, kar pa vključuje tako nosilne kot ločevalne vrečke. Ločevalnih vrečk komisija ni upoštevala pri pripravi predloga Direktive in spremljajočih dokumentov (Poročilo o oceni učinka, (COM(2013) XXX final) in Povzetek ocene učinka (SWD(2013) 443 final)), ki jih je predstavila konec lanskega leta: http://ec.europa.eu/environment/waste/packaging/legis.htm

 

Komisija v Poročilu o oceni učinka ugotavlja, da so visoke ravni potrošnje plastičnih vrečk skupen in čezmejni izziv za EU ter da je malo verjetno, da bodo vse države članice to vprašanje lahko učinkovito rešile brez posredovanja EU. V tem poročilu je na str. 12 napačno navedeno, da v Sloveniji letno porabimo 466 vrečk na prebivalca. Komisija se je za to številko odločila zato, ker se Slovenija uvršča med države, ker ni na voljo konkretnih podatkov, zato je pri oceni porabe sklepala iz podatkov, ki so na voljo (poraba v EU27 in povprečje porabe vrečk v DČ, kjer so podatki o porabi na voljo), kar je utemeljila s predpostavko, da imajo najvišjo porabo vrečk prav države, ki o tem ne vodijo uradnih evidenc (razvidno iz opombe 8 na str. 12).  V to skupino držav, so poleg Slovenije, uvrščene še Estonija, Madžarska, Litva, Latvija, Poljska, Portugalska in Slovaška.
 

Ali je res, da oznaka trikotnika na dnu plastičnih izdelkov pove tudi kaj kemijska sestava izdelka pomeni za zdravje?

Pred kratkim je marsikdo prejel elektronsko sporočilo, ki je uporabnike ustekleničene vode opozarjalo, da je na dnu plastenke odtisnjeno sporočilo o škodljivosti uporabljenega embalažnega materiala za zdravje v obliki trikotnika s številko v sredini. To ne drži, saj znak ni namenjen označevanju tega, kako (ne)zdrava je plastenka. Gre namreč za oznako s področja ravnanja z odpadno embalažo. Ta oznaka je namenjena osebam, ki odpadno embalažo zbirajo, razvrščajo in predelujejo, za lažje prepoznavanje in razvrščanje odpadne embalaže po materialih.

 

Označevanje embalažnega materiala na embalaži s strani proizvajalca ali embalerja je prostovoljno. V primeru, da se odloči za takšno označevanje, pa mora upoštevati Odločbo Komisije 97/129/ES o določitvi sistema prepoznavanja embalažnih materialov, ki je dostopna tudi na spletni povezavi.

 

 

Iz odločbe je razvidno, da se številke za označevanje ujemajo s številkami iz omenjenega elektronskega sporočila. Številke iz odločbe niso v nikakršni povezavi z nevarnimi lastnostmi posameznega embalažnega materiala. Člen 8(2) Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži namreč določa, da je za prepoznavanje in razvrščanje v zadevni gospodarski panogi na embalaži navedena vrsta uporabljenega embalažnega materiala. Tako je omogočeno lažje zbiranje, ponovna uporaba in predelava, vključno z recikliranjem. Tako je to elektronsko sporočilo samo še en primer, kako se brez preverjanja verodostojnosti "kopirajo" informacije, dostopne na spletu.
 

Kaj je predmet urejanja Uredbe o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami?

Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (Uradni list RS, št. 78/08) ureja ločeno zbiranje odpadnih nagrobnih sveč kot eno od frakcij komunalnih odpadkov. Uredba določa, da so za organizacijo sheme zbiranja odpadnih nagrobnih sveč in predelavo ter financiranje teh dejavnosti odgovorni proizvajalci, pridobitelji in uvozniki nagrobnih sveč. Zavezanci za sodelovanje v tej shemi pa so upravljavci pokopališč in izvajalci občinske gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov (izvajalci javne službe).
 
Odpadne nagrobne sveče se morajo zbirati v posebnih zabojnikih ob pokopališčih, ločeno od drugih odpadkov, ki nastajajo na pokopališčih in drugih komunalnih odpadkov. Končni uporabniki jih lahko prepuščajo tudi v zbirnih centrih komunalnih odpadkov.
 
Izvajalci javne službe morajo zagotoviti prevoz odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnih centrov in jih tam predhodno skladiščiti do njihove oddaje zbiralcu odpadkov. Zbiralec jih mora prevzeti najpozneje v 14 dneh in jih prepeljati v svoj zbirni center ali neposredno v predelavo.

 

Kakšno je ustrezno ravnanje z odpadnimi plenicami za enkratno uporabo, ki nastajajo v domovih za starejše?

V skladu z Uredbo 1893/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih (UL L št. 393 z dne 30. 12. 2006, str. 1) in veljavno Standardno klasifikacijo dejavnosti, 2008 (dostopna na spletni strani SURS), sodi dejavnost nastanitvenih ustanov za oskrbo starejših in invalidnih oseb pod dejavnost Q87 »socialno varstvo z nastanitvijo« in ne pod dejavnost Q86 »zdravstvo«. Odpadki, ki nastajajo na področju socialnega varstva, katerega dejavnosti z oznako Q se uvrščajo v oddelek z zaporedno številko 87 ali 88, so v skladu z Uredbo o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah (Ur. l. RS, št. 89/08) komunalni odpadki iz skupine odpadkov s številko 20 iz klasifikacijskega seznama odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.
 
Odpadnih plenic za enkratno uporabo, ki nastajajo v domovih za starejše, pri izvajanju dejavnosti oskrbe starejših, in ki z vidika preventive pred infekcijo ne zahtevajo posebnega ravnanja pri zbiranju in odstranitvi, tako ne moremo šteti za odpadek, ki nastaja pri opravljanju zdravstvene dejavnosti, zato za te odpadke tudi ne veljajo določbe uredbe. Pri ravnanju s katerimikoli drugimi odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti, v okviru dejavnosti domov za starejše (npr. v ambulanti doma ali v primeru suma nastanka odpadka, ki z vidika preventive pred infekcijo zahteva posebno ravnanje pri zbiranju in odstranitvi), pa so te ustanove dolžne spoštovati določbe omenjene uredbe.
 
Za odpadne plenice je v domovih za starejše večinoma že uveljavljen način ločenega zbiranja na izvoru, kar pomeni, da se ti odpadki zbirajo ločeno od drugih odpadkov, tudi komunalnih. Zato na ministrstvu priporočamo, da domovi ohranijo ločeno zbiranje odpadnih plenic. Ne sicer kot ločeno zbiranje ene od frakcij odpadkov iz zdravstva, temveč kot ločeno zbiranje ene od frakcij komunalnih odpadkov in jih kot takšno tudi prepuščajo izvajalcu javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov. Nadaljnje ravnanje s temi odpadki je omejeno, saj upravljavci odlagališč lahko v posameznem koledarskem letu na odlagališču odložijo tako obdelane komunalne odpadke, da je delež biološko razgradljivih sestavin v njih enak deležu, ki jim ga v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje odlagališča določi ministrstvo.

 
Odpadne plenice, ki nastajajo v bolnišnicah in domovih za ostarele je potrebno ločeno zbrati in oddati v obdelavo. Zaradi visoke kurilne vrednosti so zelo primerne kot energent. Odpadne plenice iz gospodinjstev pa se prepuščajo med mešane komunalne odpadke, ki pa se morajo obdelati  pred odlaganjem.

 

Biološko razgradljivi odpadki

Delež biološko razgradljivih odpadkov v komunalnih odpadkih je v Sloveniji 2- krat prevelik glede na zastavljene cilje. Količino biološko razgradljivih odpadkov lahko zmanjšamo predvsem z intenzivnim ločenim zbiranjem tovrstnih odpadkov na izvoru. Le s sodelovanjem vsakogar od nas, znanjem in prizadevanjem pri ločevanju biološko razgradljivih odpadkov na izvoru lahko dosežemo zastavljene cilje.
 
Biološko razgradljivi odpadki so zaradi svojega visokega organskega in biološkega razgradljivega deleža posebno primerni za aerobno in anaerobno predelavo. Najenostavnejši način obdelave ločeno zbranih biološko razgradljivih odpadkov je kompostiranje, s ciljem pridobiti nove, uporabne organske snovi – kompost.
 
Osnovni pogoj za pridelavo kakovostnega komposta, ki ga lahko tržimo ali pa ga pridelujemo na lastnem vrtu, je ozaveščenost posameznika ter njegovo sodelovanje pri pravilnem ločevanju biološko razgradljivih odpadkov na izvoru. Dokazano je, da le z ustreznim ločevanjem biološko razgradljivih odpadkov na izvoru lahko dosežemo čistost surovin, kar je predpogoj za kakovosten razkroj teh odpadkov in kakovosten proizvod – kompost.
 
Odpadki primerni za kompostiranje:
 
Zeleni vrtni odpad:

  • vejevje,

  • trava,

  • listje,

  • stara zemlja lončnic,

  • rože,

  • plevel,

  • gnilo sadje,

  • stelja malih rastlinojedih živali,

  • lesni pepel.

Kuhinjski odpadki:

  • zelenjavni in sadni odpadki vseh vrst,
  • jajčne lupine,
  • kavna usedlina,
  • filter vrečke,
  • pokvarjeni prehrambeni izdelki,
  • kuhani ostanki hrane,
  • papirnati robčki, brisače in papirnate vrečke.

Neprimerni odpadki za kompostiranje so vsi odpadki, ki se v okolju ne razgradijo, poslabšajo kakovost komposta, in vsebujejo nevarne snovi:

  • plastika,
  • steklo,
  • kovine,
  • keramika,
  • kosti,
  • maščobe,
  • ostanki tekstila,
  • vsebina vrečk za sesalce,
  • zdravila,
  • oblanci in žagovina obdelanega lesa,
  • mačji in pasji iztrebki,
  • plenice.

 

Postavitev kompostnika

 
Za postavitev kompostnika na vrtu izberemo polsenčen ali senčen prostor, zavarovan pred vetrom in lahko dostopen. Kompostnik naj ima neposreden stik s tlemi in naj bo iz vseh strani primerno prezračen. Postavljen naj bo v primerni razdalji od sosedovih oken in teras. Ta osnovna pravila so primerna za vse običajne sisteme, ne glede na to, ali so odprti, iz lesa ali žičnati, ali pa plastični zaprti kompostniki. 
 
Tehnika pravilnega kompostiranja

 
Kompostnik mora imeti neposreden stik s tlemi. Osnovna plast zdrobljenih vej poskrbi za dobro zračenje od spodaj in preprečuje zastajanje vode. Za optimalen razkrojni proces je pomembna zadostna ponudba kisika, ki jo dosežemo tako, da se suhi strukturni material (veje in zeleni obrez) in vlažni nestrukturni material (trava, kuhinjski odpadki) med seboj vedno mešajo. Kuhinjske odpadke in ostanke hrane je potrebno takoj prekriti z listjem, zemljo, travo ali rahlo zagrebsti, da preprečimo neprijetne vonjave in ne privabljamo neželenih gostov, kot so podgane ali ptiči. V procesu razgradnje, ki poteka pri 50°C - 60°C, mikroorganizmi, bakterije in glive proizvajajo humus in hranilne snovi, za kar pa potrebujejo določeno vlago. V času daljše poletne suše je priporočljivo vlaženje kompostnega kupa.
 
Ko je kompostnik poln oziroma po približno pol leta vsebino kompostnika preložimo, s tem ga prezračimo in pospešimo razkroj. Dozorel kompost presejemo, praviloma se uporablja sito z odprtinami 15 do 20 mm, preostanek uporabimo za nadaljnji razkroj kot strukturni material.
 

 
Ali veste, da:

  • biološko razgradljivi odpadki pomenijo veliko obremenitev za okolje, ker se iz ene tone nepredelanih odpadkov, odloženih na odlagališče, sprosti od 120 m3 do 180 m3 deponijskega plina, ki je pretežno sestavljen iz 60% metana (CH4) in 40% ogljikovega dioksida (CO2);

  • predvsem metan močno obremenjuje okolje, ker je toplogredni plin s potencialom globalnega segrevanja 25 v 100 letih. To pomeni, da v povprečju v 100 letih vsak kilogram CH4 ogreje Zemljo 25-krat bolj kot enaka masa CO2;

  • so emisije CO2 /prebivalca/leto za:
    prehrano 1500 kg
    storitvene dejavnosti 1400 kg
    obleko 200 kg
    pohištvo, igrače 85 kg

  • so emisije CO2 na kg živila vsote toplogrednih plinov, ki nastanejo dokler ne pridejo v prodajo:
    maslo 23,8 kg
    goveje meso 13,3 kg
    sir 8,5 kg
    skuta 1,95 kg
    sladkor 1,5 kg
    globoko zamrznjena pizza 1,25 kg
    kruh 0,75 kg
    presna zelenjava 0,15 kg.

  • v Angliji povprečna družina zavrže za okoli 500€ še uporabnih živil na leto!

 

Kako je s kurjenjem odpadkov?

Kurjenje odpadkov doma in v naravnem okolju (gozdu, travniku, vrtu ...) ni dovoljeno. Takšno kurjenje šteje za nenadzorovano obdelavo odpadkov, ki pa je prepovedana v skladu z Uredbo o odpadkih. Zeleni vrtni odpad je najbolje uporabiti za drva (npr. veje) ali kompostirati. Gospodinjstvo, ki nima lastnega kompostnika, mora zeleni vrtni odpad prepustiti izvajalcu javne službe zbiranja komunalnih odpadkov.

 
Čeprav ostanke kmetijskih rastlin lahko kurimo ali sežigamo v naravnem okolju (gozd, obrežni in protivetrovni pasovi drevja, drevoredi in parki, obore za rejo divjadi in pašniki ter kmetijska obdelovalna in neobdelovalna zemljišča), je to le redko potrebno in koristno. Poleg nevarnosti požara s tem tudi povečujemo onesnaženost zraka z delci PM 10, ki vplivajo na zdravstvene težave, povezane z določenimi boleznimi dihal.

 
Kdor se odloči za kurjenje ostankov kmetijskih rastlin v naravnem okolju, mora izvesti vse potrebne ukrepe varstva pred požarom v naravnem okolju, kot to določa Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju, in sicer:

  1. urediti mora kurišče (kurišče mora biti obdano z negorljivim materialom, prostor okrog kurišča pa mora biti očiščen vseh gorljivih snovi),

  2. kurišče mora biti oddaljeno od gozda vsaj 50 m, od pomembnih prometnih poti, večjih naselij in objektov, kjer se izdelujejo, predelujejo ali skladiščijo vnetljive ali nevarne snovi, pa vsaj 100 m,

  3. kurišče je treba zavarovati in nadzorovati ves čas kurjenja ali sežiganja,

  4. po končanem kurjenju ali sežiganju je treba ogenj in žerjavico pogasiti, kurišče pa pokriti z negorljivim materialom,

  5. ob povprečni hitrosti vetra, večji od 6 m/s, ali ob sunkih vetra, močnejših od 10 m/s, je treba prenehati kuriti ali sežigati.

Kadar te zahteve niso izpolnjene, je kurjenje ali sežiganje ostankov kmetijskih rastlin na kmetijskih obdelovalnih zemljiščih prepovedano. Prav tako je kurjenje na splošno prepovedano v gozdu, razen na urejenih kuriščih in zaradi zatiranja podlubnikov. Pri kurjenju in sežiganju v naravnem okolju se ne sme uporabljati gorljivih tekočin ali materialov, ki pri gorenju razvijajo močan dim ali strupene pline oziroma so kako drugače škodljivi za okolje. Kurjenje in sežiganje v naravnem okolju je prepovedano tudi v obdobjih, ko je za posamezno območje razglašena velika ali zelo velika požarna ogroženost v naravnem okolju.

 
Za več informacij v zvezi z varstvom pred požarom v naravnem okolju se obrnite na Upravo RS za zaščito in reševanje, ki je organ, pristojen za izvajanje Uredbe o varstvu pred požarom v naravnem okolju.

 

Kdo mora poskrbeti za gradbene odpadke?

Za ravnanje z gradbenimi odpadki je v celoti odgovoren investitor. Skladno z Uredbo o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, je investitor povzročitelj gradbenih odpadkov in je opredeljen kot oseba, ki naroči gradbena dela ali jih sama izvaja (gradnjo, rekonstrukcijo objekta ali vzdrževalna dela), če zaradi teh del nastajajo gradbeni odpadki.

 

Investitor (ne izvajalec del!) mora za nastale gradbene odpadke poskrbeti tako, da jih odda zbiralcu gradbenih odpadkov ali izvajalcu obdelave teh odpadkov. Lahko jih tudi obdela sam, če za to pridobi okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki oz. posamezne, z uredbo določene gradbene odpadke sam pripravi za ponovno uporabo, ne da bi za to pridobil okoljevarstveno dovoljenje. Če količina gradbenih odpadkov v celotnem času izvajanja gradbenih del ne preseže največje, z uredbo določene količine, mora zagotoviti odvoz in oddajo v zbirni center, ki ga uporablja zbiralec gradbenih odpadkov.
 
Največje količine gradbenih odpadkov, za katere investitorju ni treba zagotoviti oddaje zbiralcu ali izvajalcu obdelave teh odpadkov so v Preglednici1. To pa pomeni, da jih mora investitor sam odpeljati v zbirni center in mu ni potrebno naročiti odvoza.

 
Preglednica 1

 

Vrsta gradbenih odpadkovNajvečja količina gradbenih odpadkov
Beton, opeka, ploščice, keramika in materiali na osnovi sadre50 m3
Gradbeni materiali, ki vsebujejo azbest, razen odpadnih azbest-cementnih gradbenih izdelkov 0,5 m3
Odpadni azbest-cementni gradbeni izdelki 5 m3
Les, steklo, plastika10 m3
Bitumenske mešanica, katran in katranirani izdelki15 m3
Kovine100 dm3
Zemeljski izkop, ki ni onesnažen z nevarnimi snovmi tako, da bi se moral uvrstiti med nevarne gradbene odpadke v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki 

– za manj kot 5.000 m3 zemeljskega izkopa ni obvezna oddaja zbiralcu gradbenih odpadkov v skladu s 7. členom te uredbe

– neomejene količine zemeljskega izkopa se  lahko uporabljajo v skladu z 8 členom te uredbe na gradbišču, kjer je nastal, ali na drugih gradbiščih istega investitorja

Izolirni materiali5 m3

 

 

Odpadni azbestno-cementni izdelki

Zaradi pereče problematike neustreznega ravnanja z azbestno cementnimi kritinami in neenotnimi cenami za odlaganje na odlagališčih je vlada l. 2006 sprejela Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestno-cementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najvišje cene njihovega odlaganja (Ur.l. RS, št. 97/2006). Ta predpis je bil sprejet tudi na osnovi dejstva, da v Republiki Sloveniji trenutno nastajajo velike količine odpadnih azbestno-cementnih gradbenih proizvodov, ker se strešnim kritinam iz azbest-cementa, ki je bil v obdobju 1970 do 1990 najbolj pogost gradbeni material za strešne kritine, življenjska doba izteka. K nastajanju večjih količin dodatno pripomorejo poletna neurja, ki izrabljeno in neodporno strešno kritino uničujejo že pri malo močnejšem vetru in pojavu intenzivnejše toče.
 
Z uredbo so določena odlagališča komunalnih odpadkov, ki morajo prevzeti v odlaganje odpadne fasadne obloge in strešne azbestno-cementne kritine, ki se v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, razvrščajo med odpadke s klasifikacijsko številko 17 06 01* ali 17 06 05* (v nadaljnjem besedilu: odpadni azbestno-cementni gradbeni izdelki), če so nastale na območju občin, ki so za posamezno odlagališče določene v prilogi k tej uredbi. Čeprav se ti odpadki ne razvrščajo med komunalne odpadke, ampak med nevarne, se lahko (pod določno predpisanimi pogoji) odlagajo na odlagališča nenevarnih odpadkov, ker se šteje, da so azbestna vlakna v azbest-cementnih proizvodih solidificirana in se ne morejo izluževati. Upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov lahko odkloni odlaganje odpadnih azbestno-cementnih gradbenih izdelkov samo, če so ti pomešani z drugimi odpadki tako, da jih ni možno odložiti v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ki vsebujejo azbest.
 
Na podlagi 8. in 9. člena Zakona o kontroli cen Vlada Republike Slovenije lahko regulira cene nekaterih storitev javnih služb, med katerimi so tudi storitve obveznih občinskih gospodarskih javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki.  Na tej podlagi uredba določa najvišjo ceno, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbest-cementnih gradbenih izdelkov določi upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov, in znaša 67 eurov na tono prevzetih odpadnih azbestno-cementnih gradbenih izdelkov (vključno z DDV). Cena odlaganja odpadnih azbestno-cementnih gradbenih izdelkov je bila usklajena tudi na združenju izvajalcev komunalnih storitev pri Gospodarski zbornici Slovenije.
 
Nadzor nad izvajanjem tega predpisa opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja, nadzor nad cenami pa Tržni inšpektorat Republike Slovenije.

 

Kako Se Slovenija sooča s problematiko ravnanja z izrabljenimi motornimi vozil?

V letu 2013 je bilo v obratih za razstavljanje izrabljenih vozil prevzetih v obdelavo 6.116 izrabljenih vozil kar je sicer 11 % več kot leto prej, vendar vseeno bistveno manj od pričakovanj in ocen glede na število izrabljenih vozil, ki naj bi nastala (vsaj 30.000 letno). Na Ministrstvu ocenjujemo, da imamo sprejet ustrezen predpis o ravnanju z izrabljenimi vozili, zadostno število odobrenih obratov za obdelavo izrabljenih vozil z izdanimi okoljevarstvenimi dovoljenji in obrate za nadaljnjo obdelavo razstavljenih vozil. Prav tako dosegamo zastavljene okoljske cilje glede ponovne uporabe, recikliranja in predelave izrabljenih vozil. Ključen problem sistema ravnanja z izrabljenimi vozili ostaja premajhen zajem izrabljenih vozil v razgradnjo. To je dejansko problem v celotni EU, saj po podatkih Eurostata letno na območju EU »ponikne« okrog 4 mio vozil.

 

Ministrstvo je skladno z odzivnim poročilom po reviziji Računskega sodišča leta 2010 izvedlo številne popravljalne ukrepe za večjo učinkovitost sistema ravnanja z izrabljenimi vozili (n.pr. sprejem novega predpisa o izrabljenih vozilih, nadomestitev ravnanja z izrabljenimi vozili v obliki GJS s principom razširjene odgovornosti proizvajalcev, izenačitev pogojev za obdelavo izrabljenih vozil za vse gospodarske subjekte, ki se s tem ukvarjajo, uvedba direktnih glob za kršitev pravil ravnanja,…). Ključnega ukrepa za zagotovitev večjega zajema vozil v razgradnjo ni moč zagotoviti v okviru predpisa o ravnanju z IV in pristojnostmi Ministrstva za okolje in prostor. Zato je ministrstvo predlagal ukinitev izjave o lokaciji in uvedbo finančnega inštrumenta - dajatev na lastništvo vozila, katere finančnega bremena bi bil lastnik vozila razbremenjen ob prodaji vozila ali ob oddaji izrabljenega vozila v razgradnjo. Zloraba obstoječega inštrumenta začasne odjave vozila iz prometa na podlagi izjave o lokaciji je namreč glavni razlog, da se vozila odjavljena na podlagi izjave o lokaciji, kasneje oddajo v nelegalno obdelavo. Kljub številnim usklajevanjem med MOP, MzI in MNZ, do uvedbe takega inštrumenta ni prišlo. Glede na to, da trenutno ni realnih možnosti za uveljavitev takšne dajatve  oziroma ni moč pričakovati uvedbe novih dajatev, je bilo konec leta 2013 doseženo soglasje o uvedbi alternativnih rešitev. Tako bo v okviru sprememb in dopolnitev Zakona o motornih vozilih, ki so že v vladni proceduri, omejena tudi veljavnost izjave o lokaciji na eno leto (časovna omejitev izjave o lokaciji je bilo tudi eno od priporočil Računskega sodišča), ob njenem izteku bo lastnik vozila tudi pozvan na izpolnitev predpisanih obveznosti. Prav tako bo v primeru odjave vozila na podlagi uradne dolžnosti (v primeru ko lastnik ne podaljša registracije - takšnih primerov je okrog 10.000 letno), izpolnjena izjava o lokaciji po uradni dolžnosti. Tako bo moč slediti tudi tem vozilom, ki so bila do sedaj zgolj »črtana« iz uradnih evidenc.

 

Omenjena alternativna ukrepa bi morala zagotoviti večji zajem izrabljenih vozil v razgradnjo. Njuna učinkovitost bo ocenjena po določenem časovnem obdobju, v primeru, da tudi ta dva ukrepa ne bosta bistveno pripomogla k predlaganega finalnega inštrumenta, ki bi bil zagotovo najbolj učinkovit ukrep kar kažejo tudi izkušnje iz drugih držav članic EU.

 

Kaj bo storilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje skupaj z drugimi pristojnimi ministrstvi, da se bodo učinkovito uveljavile spremembe in dopolnitve Zakona o motornih vozilih, ki se nanašajo na omejeno veljavnost izjave o lokaciji?

Za učinkovito uveljavitev ukrepa omejene veljavnosti izjave o lokaciji je nujen najprej sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o motornih vozilih, ki ta ukrep uveljavlja. Naslednji korak je zagotovitev ustrezne informacijske podpore oziroma nadgradnje evidence registriranih vozil (oziroma MRVL), ki bo omogočala izvajanje ukrepa vključno z obveščanjem lastnikov vozil, nadzor nad spoštovanjem tega ukrepa  in izrekanje glob v zvezi s kršitvami. Ob uveljavitvi tega ukrepa so predvidene tudi podporne aktivnosti informiranja lastnikov vozil o spremenjenem načinu odjave vozila iz prometa na podlagi izjave o lokaciji in obveznostmi lastnika v zvezi s tem.

 
Po določenem časovnem obdobju od uveljavitve ukrepa, bo analizirana njegova učinkovitost z vidika zajema vozil v razgradnjo in na podlagi tega načrtovane nadaljnje aktivnosti.

 

Kdo nadzira prepuščanje odpadkov?

Nadzor nad izvajalci obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja opravlja inšpektorat, pristojen za varstvo okolja.

 

V skladu z določbami Zakona o lokalni samoupravi občina samostojno opravlja zadeve lokalnega pomena, med katere sodi tudi skrb za lokalne javne službe in organiziranje komunalno-redarstvene službe v občini (21. člen).

 
Na podlagi Zakona o prekrških se lahko prekrški določijo tudi z odlokom samoupravne lokalne skupnosti. Pri predpisovanju prekrškov mora biti spoštovano načelo ustavnosti in zakonitosti. Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z Ustavo Republike Slovenije, na zakonu ali zakonitem predpisu pa morajo temeljiti tudi posamični akti ali dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil.

 

Kakšna je razmejitev med lokalnimi in državnimi pristojnostmi?

V Sloveniji je zbiranje komunalnih odpadkov v skladu z določbami ZVO v pristojnosti občin (gre za eno od občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja). Občina je dolžna poskrbeti tako za normativne kot tudi materialne pogoje izvajanja javne službe. Tudi objekte in naprave, potrebne za izvajanje javnih služb, morajo zagotoviti lokalne skupnosti. Način opravljanja javne službe morajo občine urediti s svojimi odloki na način, da je zagotovljeno izvajanje v okviru funkcionalnih in prostorsko zaokroženih oskrbovalnih standardov. Pri tem občinski predpisi, ki urejajo zadeve iz izvirne pristojnosti občin, ne smejo biti v nasprotju z zakoni, ki urejajo to področje, po drugi strani pa občinski organi znotraj zakonsko opredeljenega okvira samostojno odločajo o tem, kakšne odločitve bodo sprejeli glede posameznih vprašanj izvajanja javne službe, ki zakonsko niso urejena.

 

Ministrstvo torej postavlja le minimalne standarde ločenega zbiranja, ki morajo biti zagotovljeni v okviru izvajanja javne službe zbiranja komunalnih odpadkov. Občine pa morajo v načrtih zbiranja komunalnih odpadkov upoštevati specifičnost svojega območja, načrtovati uporabo najprimernejše tehnologije glede na sestavo njihovih komunalnih odpadkov in izbrati tak sistem zbiranja, ki omogoča doseganje predpisanih zahtev za nadaljnje ravnanje s komunalnimi odpadki in je ekonomsko najbolj sprejemljiv za občane.

 

Mnenja strokovnjakov glede pravilne določitve nivoja izvajanja javne službe obdelave mešanih komunalnih odpadkov in predvsem glede odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju komunalnih odpadkov (ne pa glede zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov) niso enotna. Nekateri menijo, da bi bila učinkovitost izvajanja teh javnih služb boljša, če bi ju zakonsko določili kot obvezni državni gospodarski javni službi. Na ministrstvu menimo, da bi bil pravi nivo za izvajanje teh javnih služb regijski, kar pa je trenutno zaradi nesprejetja pokrajinske zakonodaje nemogoče. Zato preučujemo prednosti in slabosti izvajanja omenjenih javnih služb na občinskem, oz. državnem nivoju in bomo glede na končne ugotovitve (če bo potrebno) predlagali ob naslednji novelaciji ustrezne spremembe Zakona o varstvu okolja.

 

 

Katere so predvidene lokacije za odlaganje obdelanih ostankov komunalnih odpadkov po letu 2015?

Na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor smo 17.03.2011 objavili predlog Operativnega programa ravnanja s komunalnimi odpadki, v katerem so glede na nove cilje priprave za ponovno uporabo in recikliranja komunalnih odpadkov preračunane tudi potrebne zmogljivost odlagališč za odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov, tako za obdobje do leta 2015, ko se bodo prednostno zapolnjevala obstoječa obratujoča odlagališča, kot tudi za obdobje po letu 2015, ko se bodo ostanki obdelanih komunalnih odpadkov odlagali le še na zmogljivejših, tehnično dobro opremljenih in ekonomsko upravičenih odlagališčih nenevarnih odpadkov.

 
Predvidene lokacije odlagališč za odlaganje obdelanih ostankov komunalnih odpadkov po letu 2015:

 

Predvideno je, da se bo v letu 2020 odložilo le še 34% od vseh nastalih komunalnih odpadkov (podatek za leto 2009 je približno 70%), kar je nekoliko več, kot je za odlaganje komunalnih odpadkov predvideno za evropsko povprečje iz EU trendov posledic izvajanja ukrepov, izhajajočih iz Tematske strategije preprečevanja in recikliranja odpadkov (28%).

 

V Sloveniji naj bi po letu 2015 ostalo le še osem odlagališč. Ali bo imelo vsako svoj MBO? Ali je to ekonomsko racionalno ali ne bi bilo bolj smiselno imeti še manj obratov MBO?

Po letu 2015 bo v Sloveniji več kot 8  odlagališč, res pa je, da se bodo ostanki obdelanih komunalnih odpadkov predvidoma odlagali le na osmih. Odlagališče in naprava za MBO sta dve povsem ločeni napravi, ki pa sta največkrat, iz logističnih, ekonomskih, okoljskih in drugih razlogov, locirani skupaj.

 
Smiselno bi bilo seveda imeti manj obratov z večjo kapaciteto, ker bi lažje dosegli pričakovano ekonomiko in povzročali manj eksternih okoljskih stroškov. Vendar smo pri pripravi novega Operativnega programa ravnanja s komunalnimi odpadki morali izhajati tudi iz zatečenega stanja priprave projektov MBO v posameznih regijah iz veljavnega Operativnega programa odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja količin odloženih biorazgradljivih odpadkov iz leta 2008, kjer so posamezni projekti že v realizaciji s sredstvi EU. V regijah, kjer ni bilo te omejitve, smo vztrajali na racionalizaciji števila obratov MBO.

 

 

Trenutno v Celju deluje edina Slovenska sežigalnica odpadkov. Kolikor vem, sta predvideni še dve, v Ljubljani in Mariboru.

Po nekaterih ocenah naj bi bilo to za učinkovito energetsko izrabo preveč, saj je v Sloveniji odpadkov za vsega eno, največ dve sežigalnici. Kakšni to načrti ministrstva glede sežigalnic?

 

Z Operativnim programom je predvideno, da se bo energetska predelava gorljivih frakcij mešanih komunalnih odpadkov izvajala kot storitev državne javne službe v večjih mestih, ki so opremljena s sistemom daljinskega ogrevanja, saj le tako lahko dosežemo predvideno energetsko izrabo, ki nam bo omogočala izpolnjevanje ciljev iz Direktive 2008/98/ES. Zato načrtujemo izgradnjo objektov tako v Ljubljani kot Mariboru.

 

 

Ali poleg sežigalnic načrtujete še kak drug način energetske izrabe odpadkov, npr. bioplinarne?

Pričakovati je, da se bo razvila v določenem obsegu tudi energetska izraba odpadkov na način javno zasebnega partnerstva z uporabo novejših tehnik uplinjanja. V skladu z uredbo 2009/28/ES ima pridobivanje biogoriva  iz komunalnih odpadkov prednost pred njihovim sežiganjem.

 

 

Nekatere občine imajo z odlokom določeno prepoved kurjenja v naravi. Ali lahko občina sama sprejme takšen odlok? Namreč v Ur. o varstvu pred požarom je vezana omejitev kurjenja v naravi le v primeru požarne ogroženosti naravnega okolja, ne pa tudi sicer.

Ali ni 2. odstavek 6. člena omenjene Uredbe, ki govori o tem, da je prepovedano kurjenje ostankov kmetijskih rastlin v primeru, če ni kurišče ustrezno urejeno (če pa je urejeno, jih lahko) v nasprotju z Uredbo o ravnanju z odpadki, ki prepoveduje kurjenje odpadkov v naravi, kamor sodi tudi zeleni vrtni odpad oziroma ostanki urejanja vrtov?

 

Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju določa ukrepe varstva pred požarom v naravnem okolju ter opazovanje, obveščanje in posebne ukrepe ob veliki ter zelo veliki požarni varnosti. Organ, ki je pristojen za pripravo in izvajanje tega predpisa je Ministrstvo za obrambo.

 

Omenjena uredba ni v neskladju z Uredbo o ravnanju z odpadki, saj le-ta v 6. točki drugega odstavka 2. člena določa, da se ne uporablja za slamo in druge naravne nenevarne materiale rastlinskega izvora, ki nastajajo v kmetijstvu ali gozdarstvu in se uporabljajo pri kmetovanju ali v gozdarstvu. Tovrstne snovi se torej lahko kurijo v naravnem okolju, ob upoštevanju določb Uredbe o varstvu pred požarom v naravnem okolju.

 

Koliko zaprtih odlagališč komunalnih odpadkov imamo trenutno v Sloveniji?

Odločbe o zaprtju odlagališča so izdane 16-im upravljavcem odlagališč komunalnih odpadov in 10-im odlagališčem industrijskih odpadkov. V fazi zapiranja (na teh odlagališčih se ne odlaga več odpadkov, ampak se izvajajo samo zapiralna dela) je 26 odlagališč komunalnih odpadkov in 5 odlagališč industrijskih odpadkov.

 

 

Kaj se dogaja z že zaprtimi odlagališči? Ali na njih poteka kakšna sanacija? Če da, kakšna in kako poteka?

V postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja je 6 odlagališč komunalnih odpadkov, za 1 odlagališče pa odločba o zavrnitvi izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča še ni pravnomočna.

 

 

Kakšni so načrti države – kako bo sanirala zaprta odlagališča?

Na odlagališčih, ki imajo izdane odločbe o zaprtju odlagališča, se lahko izvajajo samo še ukrepi varstva okolja po zaprtju. To pomeni, da mora upravljavec odlagališč skrbeti za vzdrževanje in varovanje zaprtega odlagališča, izvajati predpisane obratovalne monitoringe, izvajati redne preglede stanja telesa odlagališča in izdelovati poročila o stanju odlagališča in opredeljenih predpisanih meritvah za posamezno leto. V primeru, da upravljavec zaprtega odlagališča na podlagi meritev ali rednih pregledov telesa zaprtega odlagališča ugotovi, da je prišlo do čezmernih vplivov na okolje ali do pomembnih sprememb telesa odlagališča, mora pričeti izvajati ukrepe za opravo nepravilnosti.

 
Odlagališča, ki nimajo odločbe o zaprtju in so brez okoljevarstvenega dovoljenja ter so morala prenehati z odlaganjem, niso zaprta odlagališča. V tem primeru so upravljavci odlagališč našli dve rešitvi - odvoz odpadkov na odlagališče z okoljevarstvenim dovoljenjem ali - začasno skladiščenje. V drugem primeru so inšpektorji za okolje upravljavcem odlagališč prepovedali skladiščenje odpadkov, četudi so bili odpadki skladiščeni na za to urejenem prostoru. Za skladiščenje odpadkov pred odstranjevanjem je tudi potrebno okoljevarstveno dovoljenje (OVD), s katerimi pa upravljavci odlagališč ne razpolagajo. Trenutno se skladiščijo odpadki na 4-ih odlagališčih (Dolga Poljana, Izola, Stara Gora in Špaja dolina). Vsi 4 upravljavci imajo na ARSO vloge za izdajo OVD, ki imajo prepoved odlaganja odpadkov. 6 upravljavcev odlagališč (Dolga vas, Lokovica, Mislinjska Dobrava, Mozelj, Cero Gajke, Ostri vrh) odvaža odpadke na druga odlagališča: Puconci, Kovor, Dobrova Ormož in Celje.

 
V Sloveniji je področje odlagališč urejeno na način, da je za ustrezno upravljanje zaprtega odlagališča in izvajanje predpisanega obratovalnega monitoringa, odgovoren upravljavec odlagališča. V primeru industrijskih odlagališč je to podjetje, ki upravlja z odlagališčem, v primeru komunalnih odlagališč pa izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov.

 
Ministrstvo odloči o zaprtju odlagališča ali njegovega dela, ko določi upravljavca zaprtega odlagališča in na podlagi poročila inšpektorata, pristojnega za varstvo okolja, ugotovi, da so izpolnjene vse predpisane zahteve v zvezi z zapiranjem odlagališča. Upravljavec zaprtega odlagališča mora v časovnem obdobju, določenem v odločbi o zaprtju odlagališča, zagotavljati vzdrževanje in varovanje zaprtega odlagališča, izvajanje meritev (dokler ministrstvo ocenjuje, da emisije iz zaprtega odlagališča lahko škodljivo vplivajo na okolje), redne preglede stanja telesa zaprtega odlagališča in izdelavo poročila o stanju odlagališča in opravljenih predpisanih meritvah za posamezno koledarsko leto.

 
Če upravljavec zaprtega odlagališča na podlagi meritev ali rednih pregledov telesa odlagališča ugotovi, da je prišlo do čezmernih vplivov na okolje ali do pomembnih sprememb telesa odlagališča, mora o tem in o ukrepih, ki jih namerava izvesti za odpravo nepravilnosti, najpozneje v sedmih dneh od ugotovitve obvestiti inšpektorat, pristojen za varstvo okolja. Če inšpektorat na podlagi tega obvestila ugotovi, da je treba za zmanjšanje onesnaževanja okolja na predpisano raven izvesti dodatne ukrepe, izda upravljavcu odlagališča odločbo, v kateri določi ukrepe in rok za njihovo izvršitev.

 
Predvsem se moramo zavedati dejstva, da je odlaganje odpadkov na odlagališčih najmanj zaželeno ravnanje z odpadki. Zato je treba storiti vse, da najprej v največji možni meri preprečimo nastajanje odpadkov, če pa ti nastanejo, je treba zagotoviti pripravo za njihovo ponovno uporabo oz. jih usmeriti v postopke predelave, prednostno v recikliranje. Treba je zagotoviti, da se na odlagališča odlagajo le odpadki, ki jih ni možno predelati ali odstraniti na drug način.

 
Dejstvo je, da še več desetletij po zaprtju odlagališč komunalnih odpadkov (še posebno, če so odloženi neobdelani mešani komunalni odpadki) nastajajo eksplozivni in delno toksični plini, smrad, izcedne vode, obremenjene z organskimi in drugimi snovmi, odlagališče ima velikokrat posledično čezmeren vpliv na podzemne vode. Vzrok za to je anaerobna (brez prisotnosti kisika) mikrobiološka razgradnja organskih odpadkov, katerih posledica so škodljivi vplivi na okolje, saj je glavni produkt anaerobne razgradnje metan, ki je ob določenih pogojih tudi eksploziven in je hkrati toplogredni plin. Zato je za zaprta odlagališča treba zagotoviti upravljanje in reden nadzor glede njihovega vpliva na okolje. Zavedati se moramo, da je vpliv odlagališč na okolje dolgoročen, zemljišče pa je trajno degradirano.

 
Dejstvo je, da vseh komunalnih odpadkov ni možno predelati. Osnova pri ravnanju s komunalnimi odpadki je seveda njihovo ločeno zbiranje na izvoru, z namenom čim boljše priprave za ponovno uporabo, recikliranje oz. drugo predelavo. Povzročitelji komunalnih odpadkov pa določen delež komunalnih odpadkov še vedno prepustimo kot mešan komunalni odpadek (v letu 2012 v RS 54 % od zbrane količine vseh komunalnih odpadkov), iz katerega izločenih gorljivih frakcij večinoma ni mogoče predelati, smiselno pa je izkoristiti njihov energetski potencial.

 
Termična obdelava trdnega goriva iz mešanih komunalnih odpadkov doseže energetsko učinkovitost, ki omogoča uvrstitev naprave za termično obdelavo med naprave za predelavo, če se vsaj 65 % razpoložljive toplotne moči goriva porabi za proizvodnjo električne energije in toplote. Glede na klimatske razmere v Sloveniji ter glede zahteve po dolgoročni zanesljivosti rabe trdnega goriva iz komunalnih odpadkov je najprimernejša oblika njihove energetske predelave soproizvodnja električne energije in toplote v napravah, ki so del sistema za daljinsko ogrevanje večjega mesta (npr. Ljubljana, Maribor, Celje). Količina izločenih gorljivih frakcij v okviru mehansko biološke obdelave mešanih komunalnih odpadkov je za Slovenijo ocenjena na okoli 160.000–175.000 ton letno (ocena za leto 2020), povprečna letna toplotna moč trdnega goriva, pridobljenega iz mešanih komunalnih odpadkov, pa na okoli 90 MW.

 
Že desetletja obstajajo patentirane in preizkušene tehnologije (prva odstranitev odlagališča sega v leto 1953), ob uporabi katerih se odpadki pod nadzorovanimi pogoji stabilizirajo in nato odstranijo brez čezmernih vplivov na okolje, uporabni odpadki pa seveda predelajo in energetsko izrabijo. Tako je bilo na primer v Avstriji odstranjenih že preko 5 mio ton odpadkov z različnih odlagališč, umeščenih tudi v naseljenih območjih (Donaupark- Dunaj, Gmünd, Horn, Berger-Weikersdorf, Feldbach, Kierner- Aichkirchen, St. Anton- Arlberg, itd.), pa tudi v Nemčiji (npr. Raiskirchen, Fischer-Theresienfeld, Schöneiche, Hechingen, Dyckerhoffbruch, Burghof), Italiji (npr. Pontedera, Fiorenzuola), Švici (npr. Kölliken).

 
Omenjeni primeri sanacij oz. dokončnih odstranitev odlagališč prispevajo k bistvenemu zmanjšanju škodljivih vplivov na okolje in hkrati omogočajo pridobivanje novih odlagalnih zmogljivosti na mestu že obstoječih odlagališč ali novo namembnost zemljišča po odstranitvi odlagališča. Hkrati obdelani izkopani odpadki predstavljajo snovni in energetski potencial.

 

Kdaj bomo v Sloveniji dobili objekt za termično obdelavo odpadkov?

Objekti za termično obdelavo odpadkov so potrebni zato, ker vseh komunalnih odpadkov ni možno predelati. Izračuni kažejo, da bo v Republiki Sloveniji potrebno zagotoviti termično obdelavo izločenih gorljivih frakcij iz mešanih komunalnih odpadkov v letni količini okoli 160.000 ton. Teh ne bo mogoče odstraniti drugače kot s termično obdelavo. Smiselno je, da se izkoristi energetski potencial tistih komunalnih odpadkov, ki se jih ne da več reciklirati in se jih ne sme več odlagati na odlagališča. Termična obdelava komunalnih odpadkov, iz katerih so predhodno izločene frakcije zaradi doseganja ciljev priprave za ponovno uporabo in recikliranja (predvsem odpadne kovine in steklo), se prvenstveno izvaja z energetsko predelavo trdnega goriva iz gorljivih frakcij, izločenih iz mešanih komunalnih odpadkov v postopku njihove obdelave, v napravah za soproizvodnjo električne energije in toplote.

 
Končni produkt energetske izrabe v tem primeru pa sta ogrevna toplota in električna energija. Termična obdelava trdnega goriva iz mešanih komunalnih odpadkov doseže energetsko učinkovitost, ki omogoča uvrstitev naprave za termično obdelavo med naprave za predelavo, če se vsaj 65 % razpoložljive toplotne moči goriva porabi za proizvodnjo električne energije in toplote. Glede na klimatske razmere v Sloveniji ter glede zahteve po dolgoročni zanesljivosti rabe trdnega goriva iz komunalnih odpadkov je najprimernejša oblika njihove energetske predelave soproizvodnja električne energije in toplote v napravah, ki so del sistema za daljinsko ogrevanje večjega mesta. (V Sloveniji take pogoje izpolnjujeta Mestna Občina Ljubljana in Mestna občina Maribor.) 

 
Glede na to, da povprečna letna toplotna moč trdnega goriva, pridobljenega iz mešanih komunalnih odpadkov, znaša okoli 90 MW, je po izračunih, pripravljenih za osnutek Operativnega programa ravnanja s komunalnimi odpadki, ocenjeno, da bi bilo za leto 2020 v Republiki Sloveniji z energetsko predelavo gorljivih frakcij mešanih komunalnih odpadkov biološkega izvora (biološko razgradljive sestavine komunalnih odpadkov, kot sta odpadni papir in les), mogoče letno zagotavljati okoli 2.800 TJ toplotne energije iz obnovljivih virov. To bi doprineslo k uresničevanju Nacionalnega akcijska načrta Slovenije za obnovljivo energijo, sprejet v skladu z Direktivo 2009/28/ES, ki predvideva povečanje raznovrstnosti pri proizvodnji biogoriv, vključno s proizvodnjo energije iz odpadkov. Količina izločenih gorljivih frakcij v okviru mehansko biološke obdelave mešanih komunalnih odpadkov je za Republiko Slovenijo ocenjena na okoli 160.000 ton letno, od tega v osrednjeslovenski statistični regiji okoli 45.000 ton letno. V Sloveniji že razpolagamo z enim ustreznim objektom termične obdelave odpadkov z energetsko izrabo v Celju, s kapaciteto 15 MW in kapacitetami za sosežig, ki bodo tudi v prihodnje sposobne prevzeti del tega masnega toka odpadkov, torej potrebujemo še kapacitete v obsegu približno 60-75  MW.
 

Kljub temu, da so objekti za termično obdelavo odpadkov kot del infrastrukture, potrebne za ravnanje z odpadki, navedeni v "Operativnem program ravnanja s komunalnimi odpadki do leta 2020, Ministrstvo za  okolje in prostor še ni sprejelo odločitve o gradnji objektov za termično obdelavo odpadkov. Termična obdelava odpadkov v energijo je državna gospodarska javna služba, zato mora to odločitev sprejeti država. Objekti državnega pomena se umeščajo v prostor z državnim prostorskim načrtom (DPN). V okviru postopkov za umeščanje v prostor, ki običajno trajajo več let, je načrtovano tudi seznanjanje in vključevanje vseh zainteresiranih javnosti. Ko bo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje sprejelo odločitev o  objektu – objektih- za termično obdelavo odpadkov, bo predlagalo Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, da začne s postopkom umeščanja v prostor - DPN za konkreten objekt za termično obdelavo odpadkov.

 
Pri umeščanju katerihkoli naprav v prostor je potrebno zagotoviti, da izpolnjujejo vse predpisane pogoje, tudi glede emisij v okolje. Evropska unija je za države članice opredelila ostre zahteve za implementacijo ustreznih tehnologij za termično obdelavo odpadkov. Tako mora biti objekt za termično obdelavo odpadkov narejen v skladu z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami BAT, ki jih opredeljuje EU v dokumentu najboljših referenčnih tehnik (BREF- Best References). Glede na klimatske razmere v Sloveniji ter glede zahteve po dolgoročni zanesljivosti rabe trdnega goriva iz komunalnih odpadkov je najprimernejša oblika njihove energetske predelave soproizvodnja električne energije in toplote v napravah, ki so del sistema za daljinsko ogrevanje večjega mesta.

 
Praksa v drugih evropskih mestih, kjer se termična obdelava trdnega goriva iz mešanih komunalnih odpadkov že izvaja, kažejo na to, da take naprave nikakor ne povzročajo čezmernih vplivov na okolje.

 

Kdo je odgovoren za ravnanje s komunalnimi odpadki?

Zbiranje določenih vrst komunalnih odpadkov, obdelava določenih vrst komunalnih odpadkov, odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov so obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, kar pomeni, da je odgovornost za ustrezno ureditev na občinah.
 

Ministrstvo za okolje in prostor opravlja naloge posredniškega telesa, kar poenostavljeno pomeni, da izvajajo strokovne naloge za določitev upravičenosti namena izvedbe predlagane operacije v vlogi, ki so jo podale občine. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa izvaja naloge organa upravljanje, kar pomeni, da na podlagi usklajene in potrjene vloge posredniškega telesa odloča o podelitvi odločbe o dodelitvi sredstev iz Kohezijskega sklada in sicer za projekte katerih skupna vrednost je nižja od 50 mio €. Za samo izvedbo projekta so odgovorne občine.

 

Zakaj imajo občine oziroma komunalna podjetja tako različna pravila pri ločevanju odpadkov?

Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom (Uradni list, št. 39/2010) med drugim določa tudi obveznosti ravnanja s tovrstnimi odpadki in izvajanje javne službe na področju ločenega zbiranja tovrstnih odpadkov. V prilogi 1 te uredbe je jasno in nedvoumno zapisano, katere so minimalne zahteve za hišno kompostiranje in kaj sodi med primerne odpadke za kompostiranje in kaj ne. Med kuhinjskimi odpadki so našteti tako pokvarjeni prehrambni izdelki kot tudi kuhani ostanki hrane. Od kuhinjskih odpadkov so kot neprimerne za kompostiranje izvzete le kosti, ki sodijo med mešane komunalne odpadke.

 
Če je nekaj dovoljeno in predpisano za kompostiranje na domačem kompostniku, je še toliko bolj logično, da je primerno za oddajo v zabojnike za ločeno zbiranje kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada, katerih vsebina se mora predelati pod nadzorovanimi pogoji higienizacije in ne predstavlja nevarnosti za zdravje ljudi in okolja.

 
Pravila so torej jasna in bi se jih morale držati vse občine in vsa podjetja. Država je pripravila zakonodajo, ki jo je treba upoštevati, občinski odloki, ki opredeljujejo način izvajanja ločenega zbiranja biološko razgradljivih odpadkov, pa morajo prav tako upoštevati zakonodajo.

 
Nadzor nad izvajanjem Uredbe o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom je v pristojnosti inšpektorjev pristojnih za okolje, nadzor nad izvajanjem ločenega zbiranja kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada iz gospodinjstev ter hišnega kompostiranja pa je v pristojnosti občinskih inšpektorjev.

 
Inšpekcija za okolje in naravo je po preteku roka iz Uredbe o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom izvajala nadzor nad izvajanjem uredbe, predvsem v smislu, ali so občine oz. izvajalci javnih služb zbiranja komunalnih odpadkov že uvedli ločeno zbiranje bioloških odpadkov, in sicer so bili glavni predmet nadzora:

  • ali je izvajalec javne službe zagotovil, da imajo povzročitelji odpadkov možnost prepuščanja kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada v posebnem vodotesnem zabojniku ali posodi – skladno s 1. odstavkom 13. člena Uredbe o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom (Uradni list RS, št. 39/10),

  • ali je izvajalec javne službe z javnim naznanilom obvestil povzročitelje odpadkov o predpisanem ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom skladno z 2. odstavkom 13. člena uredbe,

  • ali je izvajalec javne službe zagotovil ustrezno nadaljnje ravnanje z zbranimi biorazgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom v skladu s 3. odstavkom 5. člena Uredbe o ravnanju z odpadki.

Inšpekcija zbiranja bioloških odpadkov ni nadzorovala po posameznih frakcijah bioloških odpadkov, temveč na način, ali je sistem vzpostavljen.

 
Inšpekcijski pregledi so bili opravljeni pri izvajalcih javnih služb zbiranja komunalnih odpadkov za 152 občin. Izdanih je bilo 24 odločb in 12 opozoril, kjer zavezanci še niso zagotovili zagotovitvijo ločenega zbiranja in prevzemanja biorazgradljivih kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada. V občinah, kjer je zagotovljeno ločeno zbiranje, je praviloma tudi obveščanje prebivalstva in zagotovljeno čiščenje zabojnikov.

 

Zakaj nismo bolj uspešni pri uvajanju okoljskih znakov na slovenskih proizvodih?

Tako EMAS (Sistem okoljskega vodenja organizacij) kot Evropski znak za okolje (Ecolabel, t.i. marjetica) sta prostovoljna instrumenta na ravni Evropske unije. V EMAS se registrirajo podjetja in organizacije (tudi iz javne uprave), ki želijo izboljšati svojo okoljsko učinkovitost in se zavežejo, da bodo redno vrednotila, upravljala in izboljševala svojo okoljsko uspešnost. V Sloveniji je trenutno v EMAS registriranih 9 podjetij na 15 lokacijah. Po študiji EK, registrirane organizacije kot prednosti uvedbe EMAS omenjajo: povečan prihranek zaradi večje učinkovitosti, zmanjšanje nepredvidenih nezgod in izboljšanje odnosov z zainteresiranimi deležniki. Poleg okoljskih koristi so torej tudi ekonomske.

 
Evropski znak za okolje je ravno tako prostovoljni instrument in  je namenjen spodbujanju gospodarskim subjektom, da razvijajo in tržijo izdelke in storitve, ki izpolnjujejo visoke okoljske standarde in so kakovostni. Trenutno je v Sloveniji 11 organizacij, ki so pridobili znak za okolje za 41 izdelkov in storitev.

 
Zakaj v Sloveniji ni več EMAS registriranih organizacij in tistih, ki so pridobili evropski znak za okolje? Po podatkih ARSO zanimanje obstaja, kot pristojno telo za registracijo so znižali tudi nekatere pristojbine. Verjetno je več razlogov, zakaj je EMAS v Sloveniji manj zastopan. V prvi vrsti gre predvsem za nepoznavanje same registracije kot tudi postopka za vstop v sistem. Ena od pomembnih stopnic je gotovo tudi začetni vložek in potem sprotno delo in vrednotenje same organizacije, pri znaku za okolje pa razvoj izdelka oz. storitve po visokih predpisanih (nadstandardnih) merilih. Veliko organizacij prav gotovo pričakuje evidentne in kratkoročne ekonomske koristi registracij in označevanja, kar pa ni vedno dosegljivo.

 
Verjamemo, da bi delež uporabe obeh omenjenih instrumentov v Sloveniji boljši, če bi njuno pridobivanje bolj aktivno spodbujali s ciljano strokovno podporo in pomočjo podjetjem oz. organizacijam, s finančnimi spodbudami in seveda tudi širše s promocijo trajnostne proizvodnje in potrošnje (življenjski vzorci). To bo ena od nalog MOP in tudi drugih resorjev, ko pripravljamo politike in ukrepe za prestrukturiranje v krožno gospodarstvo.

 
Za organizacije, ki tržijo izdelke in storitve, je namreč ključno, da jim določene oznake in certifikati prinesejo prednost na trgu. Ob tem pa morajo tudi potrošniki spoznati, da njihove izbire vplivajo na okolje in s tem, ko imajo na voljo ustrezno in verodostojno označevanje (kar evropski znaki kot rezultat kompleksnega sistema razvoja meril vsekakor so), je njihova izbira olajšana.