Koliko odpadkov proizvedemo Slovenci?

Težave z ravnanjem odpadkov, kar zajema zbiranje, obdelavo in odlaganje naših smeti v nekaterih delih Slovenije so vse očitnejše. Ob tem najverjetneje ne gre prezreti podatka, da vsak državljan proizvede če se lahko tako izrazimo okrog 500 kilogramov odpadkov oziroma smeti na leto. Kako se na ravni države in občin rešujejo te težave in kje so najbolj kritična območja? (Gorenjska, Domžale z okolico in še kje).

Povprečni prebivalec RS ne povzroči več odpadkov, kot prebivalci v drugih EU državah (največ Norveška, Irska, Ciper, Danska- več kot 700 kg/preb. letno in najmanj Slovaška, Češka in Poljska- letno pod 300 kg/ preb.). Težava je v količini končno odloženih odpadkov, kjer pa zaradi nedovoljenega ločenega zbiranja na izvoru, pomanjkljive infrastrukture za obdelavo komunalnih odpadkov in nepopolnega povezovanja v regijske centre ne dosegamo zadovoljivih rezultatov. Tako je v letu 2006 npr. vsak Slovenec proizvedel 431 kg komunalnih odpadkov, od teh pa jih je bilo kar 361 kg odloženih na odlagališčih (cilj do leta 2013: samo še 150 kg/preb.).

Kateri so cilji ravnanja z odpadki v Sloveniji?

Glede na dejstvo, da se v RS odpadki (tudi komunalni) še vedno predvsem odlagajo, je potrebno storiti vse, da se tako ravnanje ustavi in odpadke preusmeri z odlagališč v druge postopke, prednostno v recikliranje kot postopek predelave. Doseči je potrebno, da bodo upravljavci odlagališč zavestno sprejeli dejstvo, da mora biti odlaganje odpadkov izhod v sili in le skrajni ukrep glede ravnanja z odpadki. Osnovna usmeritev mora biti čim večji delež ponovne uporabe in predelave odpadkov ter ločeno zbiranje na izvoru, seveda ob upoštevanju realnih omejitev in zagotavljanju učinkovite predelave ločeno zbranih frakcij.

 
Pri tem ne gre spregledati dejstva, da tudi prebivalci RS še nismo dovolj osveščeni ali stimulirani, da bi z odpadki samoiniciativno ravnali na trajnosten in okolju prijazen način. Glavna naloga Ministrstva za okolje in prostor v prihodnjih letih bo morala biti ozaveščanje prebivalcev o odpadkih kot uporabnih surovinah, z uporabo katerih lahko ohranimo vire za prihodnje generacije. Hkrati bo potrebno tudi s strani izvajalcev javnih služb zbiranja in prevažanja ter odlaganja preostankov komunalnih odpadkov vzpostaviti stimulativen način obračunavanja teh storitev, pri čemer morajo biti vsi tisti, ki ločeno zbirajo odpadke na izvoru, nagrajeni z nižjo ceno za ravnanje z odpadki oz. vsi, ki svoje odpadke nesortirano prepuščajo kot mešane komunalne odpadke, morajo za svoj neresen odnos do okolja plačati višjo ceno.

 
Katera odlagališča imajo okoljevarstvena dovoljenja za obratovanje do 15.07.2009?

Ažurne informacije o izdanih okoljevarstvenih dovoljenjih in njihovi veljavnosti najdete na spletni strani ARSO: http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/odpadki/podatki/odlaganje.pdf

Usmeritve lokalnih skupnosti po 15.07.2009 gredo predvsem v smeri zagotovitve čim večjega deleža ponovne uporabe in predelave odpadkov, pospešenega ločenega zbiranja odpadkov na izvoru in cilju, da bo količina preostanka po obdelavi komunalnih odpadkov, ki jo bo potrebno odložiti na odlagališču, čim manjša.

Kaj v letu 2008 na ministrstvu načrtujete, da se bo stanje na področju zbiranja in recikliranja odpadkov izboljšalo?

V letu 2008 bomo še natančneje opredelili cilje in naloge na področju zbiranja in recikliranja odpadkov. Uredba o ravnanju z odpadki, ki jo je Vlada RS sprejela konec marca, bo glede na spremembo direktive o ravnanju z odpadki nadomestila veljavni Pravilnik o ravnanju z odpadki iz leta 1998.

Glavna usmeritev ravnanja z odpadki v RS mora biti zato ločeno zbiranje odpadkov na izvoru in učinkovita obdelava (mehanska, biološka, termična) preostanka odpadkov po ločenem zbiranju ter, v primeru posameznih tokov odpadkov, odgovornost proizvajalca izdelkov, iz katerih nastanejo ti odpadki. Glede na dejstvo, da se v RS odpadki (tudi komunalni) še vedno predvsem odlagajo, je potrebno storiti vse, da se tako ravnanje ustavi in odpadke preusmeri z odlagališč v druge postopke, prednostno v recikliranje kot postopek predelave. Glede na nezadovoljivo doseganje okoljskih ciljev v zvezi z ravnanjem s komunalnimi odpadki je bilo potrebno določiti dodatne ukrepe, ki bodo stanje na tem področju izboljšali in poenotili delovanje javnih služb varstva okolja.

Z noveliranim operativnim programom je potrebno doseči, da bodo upravljavci odlagališč zavestno sprejeli dejstvo, da mora biti odlaganje odpadkov izhod v sili in le skrajni ukrep glede ravnanja z odpadki. Osnovna usmeritev mora biti čim večji delež ponovne uporabe in predelave odpadkov ter ločeno zbiranje na izvoru, seveda ob upoštevanju realnih omejitev in zagotavljanju učinkovite predelave ločeno zbranih frakcij.

Pripravljamo pa tudi spremembo Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, Operativni programa zbiranja ločenih frakcij.

Glede ravnanja z biološko razgradljivimi odpadki smo zastavili jasne cilje, in sicer je potrebno izločiti vse organske odpadke in jih biološko predelati, vzpostaviti ločeno zbiranje organskih kuhinjskih odpadkov iz gostinstva in iz gospodinjstev ter zagotoviti kompostiranje organskih kuhinjskih odpadkov iz gospodinjstev v malih komunalnih kompostarnah najmanj na geografsko zaokroženih območjih poselitve z več kot 500 prebivalci in z gostoto poselitve več kot 10 prebivalcev na 1 ha.

Konec marca je bil na Vladi RS sprejet Operativni programa odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja količin odloženih biorazgradljivih odpadkov, ki opredeljuje smernice glede ravnanja z odpadki. V njem so  zapisani določni cilji: glavna usmeritev ravnanja z odpadki v RS mora biti ločeno zbiranje odpadkov na izvoru in učinkovita obdelava (mehanska, biološka, termična) preostanka odpadkov po ločenem zbiranju ter, v primeru posameznih tokov odpadkov, odgovornost proizvajalca izdelkov, iz katerih nastanejo ti odpadki. Opredeljuje pa tudi celovit regijski koncept ravnanja z odpadki in ponuja rešitve za celotno področje celotne RS. Ker pa je ravnanje z odpadki obvezna javna občinska gospodarska služba, je seveda potreben predvsem konsenz občin, ki pristopajo k posameznemu regijskemu centru.

Kakšen je koncept celostnega gospodarjenja z odpadki v Sloveniji?

Že v Operativnem načrtu ravnanja z odpadki do 2008, v katerem smo povzeli EU zakonodajo, smo glede na število prebivalcev v Sloveniji predvideli do 14 centrov za ravnanje z odpadki: 8 prvega reda za več kot 90 000 prebivalcev in 6 drugega, za območja, ki pokrivajo 55000 do 90 000 prebivalcev. Opredeljuje Celovit regijski koncept ravnanja z odpadki in rešitve za celotno področje celotne RS, opredeljuje tudi letos noveliran Operativni programa odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja količin odloženih biorazgradljivih odpadkov.

Pet centrov za ravnanje z odpadki prvega reda in dva drugega že obratujejo. Centri prvega reda obratujejo za Pomurje, Savinjsko, Dolenjsko, osrednja Slovenijo in severno Primorsko. Centra drugega reda pa obratujeta za Spodnje Podravje in Zasavje. Za ostale regije so postopki v teku. 

Že dorečeni regijski centri, sofinancirani z EU in državnimi sredstvi:
OSREDNJA SLOVENIJA: odlagališče Barje (Ljubljana)
Vključeno število prebivalcev: 414.039
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Barje in Dob

SAVINJSKO: CEROC  1. reda- odlagališče Bukovžlak (Celje)
Vključeno število prebivalcev: 230.977
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Bukovžlak, Bočna- Podhom, Strensko, Tuncovec in Velenje.

 
DOLENJSKA: CEROD 1. reda- odlagališče Leskovec (Novo mesto)
Vključeno število prebivalcev: 160.212
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Leskovec, Bočka, Dobova, Spodnji Stari Grad, Vranoviči + občina Osilnica.

POMURJE: CROP  1. reda- odlagališče Puconci (Murska Sobota)
Vključeno število prebivalcev: 122.068
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Puconci, Ljutomer, Dolga vas.

SPODNJE PODRAVJE: CEROSP 2. reda- odlagališče Gajke (Ptuj)
Vključeno število prebivalcev: 75.557
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Gajke.

GORENJSKA 2: CEGOR 1. reda- odlagališče Mala Mežakla (MBO: Polica, Kranj)
Vključeno število prebivalcev: 107.703
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Mala Mežakla, Draga, del Ostri vrh.

GORENJSKA 1: CEGOR 1. reda- odlagališče Kovor (MBO: Polica, Kranj)
Vključeno število prebivalcev: 92.199
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Kovor in Tenetiše.

KOROŠKA: ZMES 2. reda- odlagališče ZMES (Prevalje)
Vključeno število prebivalcev: 73.619
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Črneče, Gortina-Muta, Lokovica in Mislinjska Dobrava.

ZASAVJE: CEROZ 2. reda- odlagališče Unično (Hrastnik)
Vključeno število prebivalcev: 69.684
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Unično in Širjava+ občina Šmartno pri Litiji.

GORIŠKA: CERO Nova Gorica 1. reda- odlagališče Stara Gora (Nova Gorica)
Vključeno število prebivalcev: 119.477
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Stara Gora, Dolga Poljana, Raskovec, Volče.

Še ne čisto dorečeni, vendar v predlogu OP BIOO:

PRIMORSKA: GOJUP 1. reda- odlagališče (Koper)
Vključeno število prebivalcev: 120.323
Prispevno območje obstoječih odlagališč: Dvori, Dragonja, Izola, Jelšane, Sežana.

PODRAVSKO: CEROP 2. reda- odlagališče Pragersko

Vključeno število prebivalcev: 57.420

Občine: Slovenska Bistrica, Oplotnica, Makole, Poljčane, Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče.

Prispevno območje obstoječih odlagališč: Pragersko in Slovenske Konjice.

Kakšna je vloga in naloga MOPa pri urejanju regijskih centrov ravnanja z odpadki: ali da soglasje za tak center ali le posreduje v zvezi s pridobivanjem sredstev iz kohezijskega sklada?
V primeru zbiranja in prevoza ter odlaganja preostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov gre za obvezno občinsko gospodarsko javno službo varstva okolja. Vloga MOP je zagotovitvi, da so projekti lokalnih skupnosti skladni s sprejeto slovensko in evropsko zakonodajo in da sledijo zastavljenim ciljem v zvezi z odstranjevanjem odpadkov in zmanjšanjem količin biološko razgradljivih odpadkov v odloženih komunalnih odpadkih. Ko občine dosežejo konsenz glede lokacije regijskih centrov ravnanja z odpadki in uredijo občinske prostorske akte, MOP posreduje pri pridobivanju EU sredstev in potrdi namensko porabo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov za investicije v objekte, ki so namenjeni skupnemu reševanju problematike komunalnih odpadkov na medobčinskem, regijskem ali medregijskem nivoju.

Kakšna je kakovost naših komunalnih podjetij, koliko so prožna?

V primeru zbiranja in prevoza ter odlaganja preostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov gre za obvezni občinski gospodarski javni službi varstva okolja. Kakovost komunalnih podjetij je na različnem nivoju in zavisi tudi od znanja in odnosa do te problematike, ki ga imajo na posameznih občinah, lastnicah komunalne infrastrukture. Vsekakor bo potrebno za dosego zastavljenih ciljev narediti še veliko in predvsem poenotiti delo komunalnih podjetij v RS.

Glede na dejstvo, da se v RS odpadki (tudi komunalni) še vedno prednostno odlagajo, je potrebno najprej storiti vse, da se tako ravnanje ustavi in odpadke preusmeri z odlagališč v druge postopke, prednostno v recikliranje. Na MOPu tudi s predlogom noveliranega Operativnega programa odstranjevanja odpadkov skušamo doseči, da bodo povzročitelji odpadkov in upravljavci odlagališč zavestno sprejeli dejstvo, da mora biti odlaganje odpadkov izhod v sili in le skrajni ukrep glede ravnanja z odpadki.

Kdaj bodo naša gospodinjstva plačevala glede na količino odpadkov in ne pavšalno?

Pristojnosti delovanja javnih služb zbiranja, prevoza, odlaganja preostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov so na občinskem nivoju. Usmeritev predlaganega Operativnega programa odstranjevanja odpadkov, ki smo ga pripravili na MOP, usmerja javna podjetja k vzpostaviti stimulativnega načina obračunavanja teh storitev, pri čemer bi morali biti vsi tisti, ki ločeno zbirajo odpadke na izvoru, nagrajeni z nižjo ceno za ravnanje z odpadki oz. vsi, ki svoje odpadke nesortirano prepuščajo kot mešane komunalne odpadke, bi morali za svoj neresen odnos do okolja plačati višjo ceno. Gospodinjstvom morajo omogočiti, da plačujejo storitve po količini dejansko prepuščenih mešanih komunalnih odpadkov javni službi. Če je velikost zabojnikov zaradi pomanjkljive tehnične opreme zbiralca večja od količine prepuščenih odpadkov, mora zbiralec na drug način omogočiti obračun po dejansko prepuščeni količini mešanih komunalnih odpadkov.

Od kdaj ne bo več možno odlagati nepredelanih odpadkov?

Odlaganje neobdelanih odpadkov v RS ni dovoljeno že od uveljavitve Pravilnika o odlaganju odpadkov, ki je bi sprejet v februarju leta 2000 in je v 5. členu določal, da je dovoljeno odlagati samo obdelane odpadke. Isti pravilnik je upravljavcem odlagališč določal tudi obvezno letno zmanjšanje količine odloženih biološko razgradljivih odpadkov, ki jih lahko odložijo na odlagališčih. Direktivo o odlaganju odpadkov na odlagališčih smo v slovenski pravni red dokončno prenesli v marcu 2003 z Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Po Direktivi morajo države članice zagotoviti, da po 16.07.2009 ne obratuje nobeno odlagališče, ki ne izpolnjuje vseh zahtev Direktive in Odločbe Sveta o določitvi meril in postopkov za sprejemanje odpadkov na odlagališčih, tako glede tehničnih zahtev pri gradnji odlagališča kot glede obratovanja odlagališča- torej tudi v zvezi z izpolnjevanjem zahtev, ki jih morajo izpolnjevati odpadki za odložitev na odlagališčih.

 
Kaj bodo lahko storile občine, ki do takrat ne bodo imele urejene predelave odpadkov? Ali ste v zvezi s tem na MOP-u že pripravili kakšne ukrepe?

V primeru zbiranja, prevoza, obdelave in odlaganja preostankov komunalnih odpadkov gre za obvezno občinsko gospodarsko javno službo varstva okolja. Vloga MOP je zagotovitvi, da so projekti lokalnih skupnosti skladni s sprejeto SI in EU zakonodajo in da sledijo zastavljenim ciljem v zvezi z odstranjevanjem odpadkov in zmanjšanjem količin biološko razgradljivih odpadkov v odloženih komunalnih odpadkih. Ko občine dosežejo konsenz glede lokacije regijskih centrov ravnanja z odpadki in uredijo občinske prostorske akte, MOP posreduje pri pridobivanju EU sredstev in potrdi namensko porabo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov za investicije v objekte, ki so namenjeni skupnemu reševanju problematike komunalnih odpadkov na medobčinskem, regijskem ali medregijskem nivoju.

 
Zaradi nedoseganja zastavljenih okoljskih ciljev v zvezi z ravnanjem s komunalnimi odpadki na MOP-u že pripravljamo dopolnitev nekaterih predpisov s tega področja, ki bodo še bolj natančno določali obseg in vsebino dela obveznih občinskih javnih služb varstva okolja in posledično pripeljali k doseganju zastavljenih ciljev.

Do kdaj si morajo občine urediti sortirne centre?

Ne gre za novo obvezo izvajalcev javnih služb ravnanja z odpadki (in ne za vsako občino), ampak obveznosti izhajajo že iz  Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, ki je bila sprejeta v letu 2001!!! (Ur.l. RS, št. 21/2001). Pri opravljanju javne službe so morale biti z Odredbo določene zahteve v zvezi z ravnanjem z nevarnimi frakcijami izpolnjene najkasneje 31.12.2001, v zvezi z ravnanjem z ločenimi frakcijami pa najkasneje 31.12.2003!!!

 
Skladno z zahtevami te odredbe bi moral izvajalec javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov (v vašem primeru Prodnik d.o.o.) zagotoviti:

• ločeno zbiranje v zbiralnicah ločenih frakcij (ločeno za papir in drobno lepenko, vključno z drobno odpadno embalažo iz papirja ali lepenke, drobno odpadno embalažo iz stekla, drobno odpadno embalažo iz plastike ali sestavljenih materialov in drobno odpadno embalažo iz kovine);
• ločeno zbiranje in prevzemanje v zbirnih centrih (ločeno za papir in lepenko vseh vrst in velikosti, vključno z odpadno embalažo iz papirja in lepenke, steklo vseh velikosti in oblik, vključno s odpadno embalažo iz stekla, plastiko, vključno z odpadno embalažo iz plastike ali sestavljenih materialov, odpadke iz kovin, vključno z odpadno embalažo iz kovin, les, vključno z odpadno embalažo iz lesa, oblačila, tekstil, jedilno olja in maščobe, barve, črnila, lepila in smole, ki ne vsebujejo nevarnih snovi, detergente, ki ne vsebujejo nevarnih snovi, baterije in akumulatorje, ki niso razvrščeni v skupine 16 06 01, 16 06 02 ali 16 06 03, električno in elektronsko opremo, ki ne vsebuje nevarnih snovi in kosovne odpadke). Na območju vsake občine in za vsako naselje z več kot 8.000 prebivalci je treba urediti najmanj en zbirni center. Zbirnega centra ni treba urediti na območju občine, ki ima manj kot 3.000 prebivalcev, če je v okviru javne službe zagotovljeno, da povzročitelji komunalnih odpadkov lahko oddajajo ločene frakcije najmanj v enem zbirnem centru na območju sosednjih občin. Za naselje z več kot 25.000 prebivalci je treba urediti najmanj dva zbirna centra, za naselje z več kot 100.000 prebivalci pa najmanj en zbirni center na vsakih 80.000 prebivalcev;
• prevzemanje kosovnih odpadkov v zbirnih centrih in na prevzemnih mestih kosovnih odpadkov;
• razvrščanje zbranih komunalnih odpadkov v sortirnici (vsaj izločanje papirja in lepenke ter ločenih frakcij, ki so odpadna embalaža ali nevarni odpadki),
• ločeno zbiranje in prevzemanje nevarnih odpadkov.

Izvajalec javne službe mora zagotoviti, da se odpadna embalaža, ki se kot ločene frakcije izloči z ločenim zbiranjem v zbiralnicah ločenih frakcij in zbirnih centrih ali z razvrščanjem komunalnih odpadkov v sortirnicah, redno oddaja družbi za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE) skladno s predpisom, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo. To velja tudi za odpadno embalažo, onesnaženo z nevarnimi snovmi, ki se kot nevarne frakcije izloči z ločenim zbiranjem v zbiralnicah in premičnih zbiralnicah nevarnih frakcij ali z razvrščanjem komunalnih odpadkov v sortirnicah. Oddajanje odpadne embalaže družbi za ravnanje z odpadno embalažo je za izvajalca javne službe brezplačno.

 
Ločeno zbiranje in prevzemanje biološko razgradljivih odpadkov: obvezna ravnanja z organskimi kuhinjskimi odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvih in v kuhinjah ter pri razdeljevanju hrane v industriji, obrti in storitvenih dejavnostih določa Pravilnik o ravnanju z organskimi kuhinjskimi odpadki (Ur.l. RS, št. 37/04). Ta prav tako določa, da so morale biti pri opravljanju javne službe zahteve v zvezi z oskrbo glede prevzema kuhinjskih odpadkov od povzročiteljev iz gospodinjstev izpolnjene najkasneje do 31.12.2005, zahteve glede malih komunalnih kompostaren pa do 31.12.2007.

Zakaj odlagališče Dob II ni pridobilo okoljevarstvenega dovoljenja? Zakaj menite, da je ustreznejše prevažanje odpadkov na oddaljena regijska odlagališča (npr. v Celje ali Logatec), saj to hkrati pomeni podražitev storitve, večje onesnaževanje in tudi obremenjevanje cestnega prometa s težkimi tovornjaki za odvoz smeti?
Za gradnjo odlagališča Dob II (gradnja novega odlagalnega polja) je potrebno pridobiti tako okoljevarstveno soglasje kot okoljevarstveno dovoljenje. Okoljevarstveno soglasje se izda, če so vplivi na okolje še sprejemljivi, medtem ko se pri okoljevarstvenem dovoljenju preverja med drugim tudi to, ali je poseg skladen z operativnim programom, ki kot strateški dokument določa politiko in sistem ravnanja z odpadki v okviru cele Slovenije. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da bi bil poseg lahko še sprejemljiv, ker so vplivi na okolje v okviru zakonskih dopustnih možnosti, zato je bilo izdano pozitivno okoljevarstveno soglasje. Ker pa poseg ni bil skladen z usmeritvami iz operativnega programa, ki ga je sprejela Vlada RS, ki na tem mestu ne predvideva gradnje novega odlagalnega polja, okoljevarstvenega dovoljenja ni bilo mogoče izdati.  

Upravljavec odlagališča Dob si je pridobil okoljevarstveno dovoljenje za odlaganje odpadkov iz petih občin, ki so nastale iz nekdanje občine Domžale. Veljavnost dovoljenja poteče koncem leta 2008 oziroma je odlaganje dovoljeno do višine 350 m nmv, kup odpadkov pa tam že zdaj presega to mejo. Ali boste občine za to kaznovali, boste spremenili dovoljenje, našli drugo rešitev?
V reševanje problematike odlaganja odpadkov za občine Domžale, Mengeš, Trzin, Lukovica in Moravče se MOP ves čas aktivno vključuje. Za naštete občine, ki trenutno še odlagajo odpadke na odlagališču Dob je problematika rešena dolgoročno, saj je občina Domžale že v juniju 2007 podpisala pismo o nameri, s katerim vstopa v skupni projekt ravnanja z odpadki za območje Osrednje Slovenije. Projekt je bil poslan v potrditev v Bruselj in bo sofinanciran s strani EU.

Kako je v Sloveniji urejeno ravnanje z embalažo in odpadno embalažo?

Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo je v RS urejeno z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS št. 84/06, 110/06, 110/07). Določbe te uredbe se uporabljajo za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, ne glede na uporabljeni embalažni material, če za posamezno vrsto embalaže ali odpadne embalaže ali posamezno ravnanje z odpadno embalažo poseben predpis ne določa drugače.
 
Po tej uredbi ni predviden sistem, kot ga poznajo v Republiki Hrvaški. V skladu z določbami uredbe mora končni uporabnik odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (t.j. odpadno embalažo, ki nastaja v gospodinjstvih), zbirati, hraniti in prepuščati v zbiralnicah ločenih frakcij ali v zbirnih centrih, ki morajo biti urejeni v okviru obvezne lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov. Zbiralnice ločenih frakcij so urejene v stanovanjskih območjih, ob večjih trgovinah ali trgovskih centrih, zdravstvenih domovih, bolnišnicah, šolah in otroških vrtcih. Praviloma so opremljene za ločeno zbiranje papirja in drobne lepenke, vključno z drobno odpadno embalažo iz papirja ali lepenke, drobne odpadne embalaže iz stekla, drobne odpadne embalaže iz plastike ali sestavljenih materialov in drobne odpadne embalaže iz kovin. V zbirnih centrih lahko povzročitelji komunalnih odpadkov iz širše okolice prepuščajo izvajalcu javne službe vse vrste ločenih frakcij, med drugim tudi papir in lepenko vseh vrst in velikosti, vključno z odpadno embalažo iz papirja in lepenke, steklo vseh velikosti in oblik, vključno z odpadno embalažo iz stekla, plastiko, vključno z odpadno embalažo iz plastike ali sestavljenih materialov, odpadke iz kovin, vključno z odpadno embalažo iz kovin ter les, vključno z odpadno embalažo iz lesa.
 
Izvajalec javne službe mora oddati tako zbrano odpadno embalažo družbi za ravnanje z odpadno embalažo, ki kot gospodarska družba v skladu s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo. Družba za ravnanje z odpadno embalažo med drugim zagotavlja tudi redno prevzemanje odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, v zbirnih centrih ali v centrih za obdelavo komunalnih odpadkov izvajalcev javne službe ter ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje prevzete odpadne embalaže.

Ali ima Slovenija strategijo ravnanja z odpadki, kot so plastične vrečke? Ali obstajajo kakšni zakonski akti oz. regulativa glede njih?

Zakonodaja zahteva ločeno zbiranje in recikliranje/predelavo. Posebne strategije ali predpisa, ki bi obravnaval prav ravnanje z odpadnimi plastičnimi vrečkami, ni. Nosilne plastične vrečke sodijo med embalažo, zato tudi za ravnanje z njimi in odpadnimi plastičnimi vrečkami veljajo zahteve Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. To pomeni, da je potrebno odpadne plastične vrečke, ki nastajajo v gospodinjstvih, ločeno zbirati in oddajati v zbiralnicah ločenih frakcij (ekološki otoki) ali v zbirnih centrih, ki jih upravljajo izvajalci lokalnih javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki. Le-ti morajo z razvrščanjem komunalnih odpadkov v sortirnici zagotoviti tudi izločanje odpadne embalaže, vso zbrano odpadno embalažo (to pomeni tudi odpadne plastične vrečke) pa oddati družbi za ravnanje z odpadno embalažo, ki poskrbi za pripravo za ponovno uporabo, recikliranje ali drugo obliko predelave zbranih odpadkov. 

 
Odpadne plastične vrečke pa še prevečkrat končajo na odlagališčih. V prihodnosti bo potrebno več delati na ozaveščanju prebivalcev in na bolj striktnem nadzoru izvajalcev lokalnih javnih služb zbiranja in prevoza ter odlaganja komunalnih odpadkov.

 
Vlada RS je konec marca sprejela noveliran Operativni program odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja odloženih količin biorazgradljivih odpadkov, v katerem je načrtovano zmanjšanje količin odloženih odpadkov na odlagališčih, bolj striktno uveljavljanje ločenega zbiranja odpadkov in kot nova storitev izvajalcev javnih služb predvideno obvezno ločeno zbiranje odpadne komunalne embalaže ''od vrat do vrat''.

Ali spodbujamo proizvodnjo biološko razgradljive plastike oz. PVC vrečk in če ne, zakaj ne?

Uvodno pojasnilo: nosilne vrečke niso iz PVC (polivinil klorid) temveč iz PE (polietilen). PVC vrečke niso biorazgradljive. Ravno nasprotno, PVC velja za eno najbolj trpežnih oblik plastike. V okolju je praktično nerazgradljiv, zato je ta material bolj primeren za uporabo v dolgoživih izdelkih (npr. stavbno pohištvo) in manj v kratkoživih (kot je npr. embalaža). PE pa se sčasoma razgradi (nastaneta CO2 in H20). To pa seveda ne pomeni, da se z neprimernim ravnanjem in odmetavanjem teh vreč v okolje ne škoduje okolju.

MOP se seveda zavzema za uporabo okolju prijaznejših materialov, zaenkrat pa konkretnejših spodbud proizvodnji biorazgradljive plastike ne namenja.

Ali imate oziroma načrtujete kakšne programe ozaveščanja prebivalstva o uporabi PVC vrečk?

Uvodno pojasnilo: nosilne vrečke niso iz PVC (polivinil klorid) temveč iz PE (polietilen).

 
V letu 2007 je MOP, poleg rednega dela na področju zakonodaje s področja ravnanja z odpadki, izdal tri publikacije, ki se med drugim nanašajo tudi na preprečevanje nastajanja odpadkov: "Vzemite manj. Imejte več. Zbirka namigov za neškodljivo življenje.", »YouthXChange« - izobraževalni priročnik za odgovorno potrošnjo" in "Imate moč. Pokažite še modrost.«.

 
Publikacije so bile poslane v osnovne in srednje šole, knjižnice, lokalne skupnosti, okoljske nevladne organizacije, javni sektor, itd. Dostopne pa so tudi na spletni strani MOP.

Kako je s spodbujanjem (tudi v obliki davčnih olajšav, ipd.) nadomeščanja in uporabe PVC vrečk z ekološko bolj sprejemljivimi izdelki iz npr. jute, konoplje, papirja? Kakšna je pri tem vloga velikih proizvajalcev in trgovcev (Mercator, Tuš, Lidl, Spar, itd.)?

Uvodno pojasnilo: nosilne vrečke niso iz PVC (polivinil klorid) temveč iz PE (polietilen).
MOP z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže določa obveznost plačevanja okoljske dajatve, ki se plačuje zaradi onesnaževanje okolja zaradi uporabe embalaže in embaliranega blaga ter posledično nastajanja odpadne embalaže. Zaenkrat se za vse vrste embalažnega materiala plačuje enaka okoljska dajatev. Uredba pa določa, da se bo od leta 2011 dalje za embalažo iz polimerov iz vinil kloridov ali drugih halogeniranih olefinov (kamor sodi tudi PVC) plačevala znatno višja okoljska dajatev.
 
Za informacijo o delu omenjenih podjetij na tem področju, se bo potrebno obrniti nanje. Pozitivno sporočilo bi bilo, da bi v prizadevanju za izvajanje družbene odgovornosti podjetja sama razmišljala, kako lahko uveljavljanje svoje trgovske znamke učinkovito izvedejo z artikli, ki poudarjajo okoljsko ozaveščenost  podjetja.

Kaj vse so nevarni odpadki?

Nevarni odpadki so tisti odpadki, pri katerih je koncentracija nevarnih snovi takšna (npr. masni delež), da imajo odpadki eno ali več nevarnih lastnosti, ki so opisane v predpisih o ravnanju z odpadki. Nevarni odpadki, ki se najpogosteje pojavljajo v gospodinjstvih, so: zdravila, baterije, topila, kisline in baze, odpadna motorna olja, pesticidi, fluorescentne cevi in drugi odpadki, ki vsebujejo živo srebro, odpadna električna in elektronska oprema, barve in lepila, ki vsebujejo nevarne snovi, detergenti, ki vsebujejo nevarne snovi, les in embalaža, ki vsebujeta nevarne snovi ali ostanke nevarnih snovi.

Kaj nevarni odpadki pomenijo za okolje?

Pri nepravilnem ravnanju s katerimikoli odpadki, posebno pa še z nevarnimi, lahko pride do nezaželenih vplivov na okolje; npr. izpusti v zrak, površinske in podzemne vode, tla. Poleg kratkoročnih negativnih vplivov na okolje je potrebno upoštevati tudi mogoče dolgoročne vplive (čez vrsto let, če npr. pride do poškodbe telesa odlagališča). To je tudi eden od razlogov, da je zakonodaja s področja odlaganja odpadkov izredno stroga in predpisuje merila, v skladu s katerimi morajo biti zgrajena odlagališča odpadkov ter pogoje za monitoring med njihovim obratovanjem in po zaprtju odlagališč. Le-ta bi morala biti namenjena le za odlaganje tistih odpadkov, ki jih ni moč pripraviti za ponovno uporabo, reciklirati ali predelati na kakšen drug način (npr. z energetsko izrabo). To je tudi osnovno vodilo pri noveliranem Operativnem programu odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja odloženih količin biorazgradljivih odpadkov,ki je dostopen tudi na spletni strani MOP.
 
 
Kako je v Sloveniji urejeno zbiranje odpadnih zdravil?
Odpadna zdravila sodijo med zdravstvene odpadke. Nastajajo tako pri izvajanju zdravstvene dejavnosti (bolnišnice, zdravstveni domovi...) kot v gospodinjstvih. Ravnanje z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti je urejeno s predpisom o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah.
 
Med odpadna zdravila, ki nastajajo v gospodinjstvih sodijo tako zdravila s pretečenim rokom uporabnosti kot zdravila, ki jih ne potrebujemo več. Odpadna zdravila nikakor ne sodijo med mešane komunalne odpadke, ampak jih moramo ločeno zbirati in oddajati izvajalcu lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov v zbirnih centrih ali premičnih zbiralnicah nevarnih frakcij, če izvajalec lokalne javne službe zagotavlja tak način zbiranja. V tem primeru mora biti urnik zbiranja vnaprej določen, običajno je objavljen na spletni strani izvajalca lokalne javne službe.

 
 
Kdo je pravzaprav v Sloveniji odgovoren za ustrezno ravnanje z zdravili in ima pristojnosti, da izdaja konkretna navodila ?
Pristojni so izvajalci lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov, ki morajo  z naznanilom v sredstvih javnega obveščanja in na krajevno običajen način obveščati gospodinjstva o lokacijah zbiralnic ali zbirnih centrov, času njihovega obratovanja, ločenih in nevarnih frakcijah, ki se prepuščajo ali oddajajo, načinu prepuščanja ali oddajanja ločeno zbranih frakcij, načinu predvidene predelave ali odstranjevanja tako zbranih frakcij ter drugih pogojih za prevzem. Obveščati jih morajo tudi o zbiranju nevarnih frakcij s premično zbiralnico, če je takšno zbiranje organizirano.
 
Odpadna zdravila je treba oddati izvajalcu javne službe. V lekarnah na žalost oddaja še ni možna, čeprav na MOPu iščemo rešitev, ki bi bila ustrezna tako z vidika ločenega zbiranja odpadkov, kot z vidika izvajalcev lekarniške dejavnosti. Po mnenju MOPa posebni zabojniki pred lekarnami ali zdravstvenimi domovi ne bi bili ustrezna rešitev, ker bi lahko postali tarča zlorab (zlasti v nočnem času).
 
V programu dela Direktorata za okolje sta za leto 2008 načrtovana sprememba predpisa o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami in predpisa o ravnanju z odpadnimi zdravili, s katerima bo zapolnjena vrzel glede približevanja možnosti ločenega zbiranja in oddajanja odpadnih zdravil s strani občanov.
 
 
Zakaj je slabo, da npr. stara zdravila ali porabljene baterije vržem kar v koš za smeti?
Na ta način končajo tovrstni odpadki na odlagališčih, s tem pa lahko pride do sproščanja nevarnih snovi iz teh odpadkov v okolje, zlasti v tla in podzemne vode.
 
 
Kakšno je ustrezno ravnanje z odpadnimi plenicami za enkratno uporabo, ki nastajajo v domovih za starejše?
Uredba o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS, št. 34/08) določa klasifikacijski seznam odpadkov ter obvezna ravnanja z njimi in druge pogoje za zbiranje in prevažanje, predelavo in odstranjevanje odpadkov. V klasifikacijskem seznamu se odpadne plenice, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah razvrščajo med odpadke s klasifikacijsko številko 18 01 03*, kadar gre za odpadek, ki z vidika preventive pred infekcijo zahteva posebno ravnanje pri zbiranju in odstranitvi ali med odpadke s klasifikacijsko številko 18 01 04, kadar gre za odpadek, ki z vidika preventive pred infekcijo ne zahteva posebnega ravnanja.

Ravnanje z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah, torej tudi z odpadnimi plenicami, ki nastajajo pri opravljanju teh dejavnosti, podrobneje ureja Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah (Ur. l. RS, št. 47/04).

 
Na podlagi veljavne Standardne klasifikacije dejavnosti, 2008 (dostopna na spletni strani SURS: http://www.stat.si/klasje/tabela.aspx?cvn=4943), sodi dejavnost nastanitvenih ustanov za oskrbo starejših in invalidnih oseb pod dejavnost Q87 »socialno varstvo z nastanitvijo« in ne pod dejavnost Q86 »zdravstvo«. Odpadnih plenic za enkratno uporabo, ki nastajajo v domovih za starejše, pri izvajanju dejavnosti oskrbe starejših, in ki z vidika preventive pred infekcijo ne zahtevajo posebnega ravnanja pri zbiranju in odstranitvi, tako ne moremo šteti za odpadek, ki nastaja pri opravljanju zdravstvene dejavnosti, zato za te odpadke tudi ne veljajo določbe pravilnika. Pri ravnanju s katerimikoli drugimi odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti, v okviru dejavnosti domov za starejše (npr. v ambulanti doma ali v primeru suma nastanka odpadka, ki z vidika preventive pred infekcijo zahteva posebno ravnanje pri zbiranju in odstranitvi), pa so te ustanove dolžne spoštovati določbe omenjenega pravilnika.

Za odpadne plenice je v domovih za starejše večinoma že uveljavljen način ločenega zbiranja na izvoru, kar pomeni, da se ti odpadki zbirajo ločeno od drugih odpadkov, tudi komunalnih. Zato na ministrstvu priporočamo, da domovi ohranijo ločeno zbiranje odpadnih plenic. Ne sicer kot ločeno zbiranje ene od frakcij odpadkov iz zdravstva, temveč kot ločeno zbiranje ene od frakcij komunalnih odpadkov in jih kot takšno tudi prepuščajo izvajalcu javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov. Nadaljnje ravnanje s temi odpadki je omejeno, saj upravljavci odlagališč lahko v posameznem koledarskem letu na odlagališču odložijo tako obdelane komunalne odpadke, da je delež biološko razgradljivih sestavin v njih enak deležu, ki jim ga v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje odlagališča določi ministrstvo. Po 16.07.2009 pa bodo morali vsi upravljavci odlagališč za ločeno zbrane odpadne plenice zagotoviti ustreznejši način ravnanja in ne odlaganje na odlagališčih.

 
Kako je v Sloveniji urejeno ravnanje z odpadnimi baterijami in akumulatorji?
Pravilnik o ravnanju z baterijami in akumulatorji, ki vsebujejo nevarne snovi (Ur.l. št. 104//00, 41/04-ZVO-1) ureja ravnanje s tistimi odpadnimi baterijami in akumulatorji, ki vsebujejo nevarne snovi (Cd, Hg, Pb). S tem pravilnikom so bile v naš pravni red prenesene zahteve Direktiv 91/157/EES, 93/86/EES in 98/101/ES o baterijah in akumulatorjih. Osebe, ki dajejo takšne baterije v promet, morajo zagotavljati prevzemanje odpadnih baterij , njihovo zbiranje in predelavo ali odstranjevanje. Ta direktiva pa je bila razveljavljena l. 2006 z novo Direktivo 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih, ki jo je treba prenesti v naš pravni red do konca septembra 2008. Glavna novost te direktive je, da uvaja obveznost vseh oseb, ki dajejo katerekoli baterije in akumulatorje, same ali vgrajene v naprave, v promet, da poskrbijo za ustrezno ravnanje s temi baterijami ali akumulatorji, ko postanejo odpadek (odgovornost proizvajalca).

Trenutno je v Sloveniji ravnanje z odpadnimi baterijami in akumulatorji urejeno na naslednji način. Odpadne baterije in akumulatorje je prepovedano odlagati na odlagališčih, zato jih je potrebno ločeno zbirati in oddajati na način, ki zagotavlja ustrezno nadaljnje ravnanje s tem odpadkom. To velja tako za tiste baterije in akumulatorje, ki vsebujejo nevarne snovi, kot za odpadne prenosne baterije (npr. alkalne). Prevzemanje odpadnih baterij in akumulatorjev, ki vsebujejo nevarne snovi, njihovo zbiranje in predelavo ali odstranjevanje morajo zagotavljati osebe, ki dajejo takšne baterije ali akumulatorje v promet.
Odpadne baterije, ki nastanejo v gospodinjstvih največkrat ne vsebujejo omenjenih nevarnih snovi. Zaradi prepovedi odlaganja na odlagališčih ne sodijo v zabojnike za mešane komunalne odpadke, ampak jih je potrebno ločeno oddajati izvajalcu lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov v zbirnih centrih ali premičnih zbiralnicah nevarnih frakcij, če izvajalec lokalne javne službe zagotavlja tak način zbiranja. V tem primeru mora biti urnik zbiranja vnaprej določen, običajno je objavljen na spletni strani izvajalca lokalne javne službe.

 
Odpadne prenosne baterije, ki največkrat nastajajo v gospodinjstvih (sem sodijo npr. vse alkalne baterije), se lahko brezplačno prepuščajo tudi v mnogih večjih trgovinah oz. trgovskih centrih, kjer prodajajo nove baterije. V tem primeru ne gre za zakonsko določeno obveznost trgovcev, temveč za njihovo lastno pobudo. V tem primeru oddaja odpadnih baterij ni pogojena z nakupom nove baterije.

 
Kje v Sloveniji se nahajajo odlagališča nevarnih odpadkov oz. odlagališča za odlaganje baterij in akumulatorjev, oz. kam se oddajajo ti odpadki?

Glede na vsebnost nevarnih snovi ločimo nevarne in nenevarne baterije. Med nevarne baterije spadajo tiste, ki vsebujejo težke kovine: kadmij, svinec in živo srebro. Osebe, ki dajejo takšne baterije v promet, morajo zagotavljati prevzemanje odpadnih baterij, njihovo zbiranje in predelavo ali odstranjevanje.
Nobene baterije, niti nevarne niti nenevarne (npr. alkalne), ne sodijo na odlagališče, temveč jih je potrebno ločeno zbirati! Odpadne baterije, ki nastanejo v gospodinjstvih  tako ne sodijo v zabojnike za mešane komunalne odpadke, ampak jih je potrebno ločeno zbirati in oddajati izvajalcu lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov v zbirni center  ali premično zbiralnico nevarnih frakcij, če  izvajalec lokalne javne službe zagotavlja tak način zbiranja. V tem primeru mora biti urnik zbiranja vnaprej določen, običajno je objavljen na spletni strani izvajalca lokalne javne službe.
Odpadne prenosne baterije, ki največkrat nastajajo v gospodinjstvih (sem sodijo npr. vse alkalne baterije), lahko brezplačno oddate tudi v mnogih večjih trgovinah oz. trgovskih centrih, kjer prodajajo nove baterije. V tem primeru ne gre za zakonsko določeno obveznost trgovcev, temveč za njihovo lastno pobudo. Oddaja teh odpadnih baterij ni pogojena z nakupom nove baterije.

Kakšne možnosti so na voljo tistemu, ki ima izrabljen električni aparat - gospodinjski aparat, TV..? (oddaja zbiralcu, pri trgovcu…)Kakšne možnosti so na voljo za podjetja?

Elektronska in električna oprema v večini primerov vsebuje nevarne snovi, ki lahko predstavljajo tveganje za zdravje ljudi in okolje. Zaradi tega je v večini primerov, ko postane odpadek (OEEO), to nevaren odpadek, s katerim je treba temu primerno ravnati. Način ravnanja z OEEO določa Uredba o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Uradni list RS št. 107/06). Končni uporabnik iz gospodinjstev lahko odpadno električno opremo (OEEO) brezplačno odda distributerju (trgovcu) ob nakupu novega, enakovrednega izdelka, če to želi. Drugače pa OEEO lahko odda v zbirnih centrih izvajalcev javnih lokalnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki ali v zbiralnicah proizvajalcev EE opreme. Prepuščanje OEEO v okviru kosovnega odpada ni primeren način za to vrsto odpadka, saj je OEEO v tem primeru izpostavljena atmosferskim vplivom, lahko se poškoduje, veliko je tudi primerov nelegalnega odvzemanja posameznih komponent OEEO. Ob vsem naštetem lahko pride do izpusta nevarnih snovi v okolje.

 
Kam dajo trgovci oziroma distributerji prevzeto odpadno električno in elektronsko opremo?
Odpadna električna in elektronska oprema (OEEO), prevzeta pri distributerjih (trgovcih) ni direktno predana proizvajalcem in pridobiteljem EE opreme. Pooblaščeni izvajalci proizvajalcev prevzemajo OEEO, ki je nato v centrih za obdelavo razstavljena, izločene so nevarne komponente in snovi, nakar je OEEO predana v nadaljnjo obdelavo in recikliranje. Proizvajalci in pridobitelji EE opreme izpolnjujejo svoje obveznosti glede ravnanja v okviru t.i. skupnih načrtov ravnanja z OEEO. Brezplačno morajo prevzemati odpadno opremo pri distributerjih, ki jim novo opremo dostavljajo in, sorazmerno z deležem EE opreme, ki jo dajo na trg, pri izvajalcih lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. Tako za proizvajalce, kot tudi za distributerje, so predvidene kazni, če z OEEO ne ravnajo skladno z Uredbo o ravnanju z OEEO (Uradni list RS 1007/07). Prav tako so proizvajalci zavezani k doseganju določenih ciljev glede zbrane in reciklirane OEEO. Ustrezno ravnanje z OEEO nadzirajo inšpektorji, pristojni za okolje.
 
Tudi če bi končni uporabnik iz gospodinjstev odvrgel EE aparat med mešane komunalne odpadke, ga morajo izvajalci lokalne javne službe med sortiranjem izločiti in ravnati z njim kot z nevarnim odpadkom.
 

Koliko izrabljenih aparatov se sicer letno zbere na omenjene načine?

Po podatkih Agencije RS za okolje se je v letu 2006 zbralo 2.200 t (1.1 kg na prebivalca)  OEEO v okviru ločenega zbiranja nevarnih frakcij komunalnih odpadkov in dodatnih 1000 t OEEO iz industrije ter zasebnega in javnega sektorja. Z vzpostavitvijo sistema ravnanja z OEEO so se te količine povečale. Vsi podatki za leto 2007 še niso obdelani, ocenjujemo, da je bilo v letu 2007 v okviru skupnih načrtov ravnanja z OEEO, ki so jih vzpostavili proizvajalci zbranih okrog 5.000 t OEEO.

So izrabljeni aparati pomen namenjeni za reciklažo?
Pooblaščeni izvajalci proizvajalcev prevzemajo OEEO, ki je nato v centrih za obdelavo razstavljena, izločene so nevarne komponente in snovi, nato je OEEO predana v nadaljnjo obdelavo in recikliranje.

Kakšni so ukrepi, da bi bilo tovrstno oddajanje čim bolj razširilo?

Proizvajalci in pridobitelji EE opreme v okviru skupnih načrtov za ravnanje z OEEO skrbijo tudi za informiranje in ozaveščanje javnosti, na prodajnih mestih EE opreme morajo biti končni uporabniki seznanjeni z možnostjo oddaje OEEO. Lansko jesen je potekala tudi uspešna nacionalna ozaveščevalna akcija "Kam s ta starim?" o kateri lahko več informacij najdete na spletni strani: http://www.kamstastarim.si .

 
 
Kam s posameznimi nevarnimi odpadki?
Nevarne odpadke iz gospodinjstev lahko brezplačno oddate izvajalcu lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov: v premične zbiralnice nevarnih frakcij, katerih urnik zbiranja po terenu mora biti vnaprej znan in je običajno objavljen na spletnih straneh izvajalcev javne službe; v zbiralnice nevarnih frakcij ali v zbirne centre, če so urejeni tudi kot zbiralnice nevarnih frakcij.
 
 
Kaj pa sežigalnice odpadkov (koliko naj bi jih bilo in kakšne bodo- univerzalne-za sežig vseh odpadkov ali specialne-za sežig določenih odpadkov, na primer blat s čistilnih naprav, lesa...?
Sežigalnica odpadkov je (ne)premična naprava, namenjena za toplotno obdelavo odpadkov z izkoriščanjem pridobljene zgorevalne toplote ali brez nje. Toplotna obdelava vključuje sežiganje z oksidacijo odpadkov kot tudi pirolizo, uplinjanje, obdelavo v plazmi ali druge postopke toplotne obdelave, če se produkti obdelave naknadno sežgejo. Sežigalnica je celotna postavitev objektov in naprav za sprejemanje, skladiščenje in predhodno obdelavo odpadkov do naprav in sistemov za nadzor sežiganja in trajno spremljanje in registriranje pogojev sežiganja.
 
Za razliko od naprav za termično obdelavo odpadkov, sežigalnice neobdelanih komunalnih odpadkov, v katerih se izvaja masovni sežig odpadkov ne omogočajo sodobnega načina gospodarjenja z odpadki in so v nasprotju z evropsko strategijo ravnanja z odpadki, zato ni opravičljive podlage za njihovo izgradnjo. Glavna usmeritev ravnanja z odpadki v RS mora biti zato ločeno zbiranje odpadkov na izvoru in učinkovita obdelava (mehanska, biološka, termična) preostanka odpadkov po ločenem zbiranju ter, v primeru posameznih tokov odpadkov, odgovornost proizvajalca izdelkov, iz katerih nastanejo ti odpadki.
 
Trenutno imamo v RS:

• dve napravi, ki sta si pridobili dovoljenje za sežig odpadkov, in sicer Lek d.d. Ljubljana (letno dovoljeno 225 t) in Pinus TKI d.d. Rače (letno dovoljeno 593 t letno) in
• pet naprav za sosežig odpadkov, s pridobljenim dovoljenjem za predelavo odpadkov - uporaba odpadkov kot gorivo (Energetika Ravne d.o.o., Salonit Anhovo, OPTE Ptuj d.o.o., Glin Pohištvo d.o.o. Nazarje, ETRA 33 d.d. Ljubljana).

V zvezi s komunalnimi odpadki pa se uveljavlja tudi termična obdelava odpadkov. Naprava za sosežig odpadkov je (ne)premična naprava, ki je zlasti namenjena proizvodnji energije ali določenih izdelkov, v kateri se odpadki uporabljajo kot običajno ali kot dodatno gorivo ali pa toplotno obdelajo za namen odstranjevanja. Naprava za sosežig je celotna postavitev objektov in naprav za sprejemanje, skladiščenje in predhodno obdelavo odpadkov do naprav in sistemov za nadzor sežiganja in trajno spremljanje in registriranje pogojev sežiganja.
 
Zaenkrat v RS takih objektov nimamo, v izgradnji je le manjša naprava termične obdelave odpadkov v Celju, ki pa je zasnovana kot toplarna (predpisana toplotna moč), ki kot gorivo uporablja t.i. lahko frakcijo komunalnih odpadkov, njen osnovni namen pa je so-proizvodnja toplotne in električne energije. V RS načrtujemo izgradnjo še dveh podobnih objektov, ti pa predstavljajo pomemben element celovitega koncepta ravnanja z odpadki.
 
 
Odlaganje azbestnih odpadkov
Uredba o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najvišje cene njihovega odlaganja, Uradni list RS 97/2007, določa za posamezno odlagališče komunalnih odpadkov območje, s katerega mora upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov prevzemati odpadne fasadne obloge in strešne azbestcementne kritine, ki se v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, razvrščajo med odpadke s klasifikacijsko številko 17 06 01* ali 17 06 05* (v nadaljnjem besedilu: odpadni azbestcementni gradbeni izdelki), in najvišjo ceno odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov. Upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov mora prevzeti v odlaganje odpadne azbestcementne gradbene izdelke, če so nastali na območju občin, ki so za posamezno odlagališče komunalnih odpadkov določene v prilogi, ki je sestavni del te uredbe. Najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov, je 67 eurov na tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno.
 
Nadzor nad cenami izvaja Tržni inšpektorat Republike Slovenije.
 
Skladno s Pravilnikom o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri tovrstnih odpadkov gradbenih delih, je povzročitelj odpadkov, to pa je oseba, katera naroči izvajanje  gradbenih del (bodisi gradnjo  ali rekonstrukcijo  objekta ali samo vzdrževalna dela) in mora za nastale odpadke poskrbeti investitor (ne izvajalec del!) tako, da jih odda zbiralcu ali (v primeru azbest-cementnih gradbenih odpadkov) odstranjevalcu odpadkov,  ki je vpisan v register oseb, ki ravnajo z odpadki. To pomeni, da mora imeti zbiralec gradbenih odpadkov dovoljenje za zbiranje, odstranjevalec pa okoljevarstveno dovoljenje za prevzemanje odpadno azbest-cementnih gradbenih odpadkov ter dovoljenje za zbiranje gradbenih odpadkov skladno s Pravilnikom o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest.
 
 
Kakšne novosti naj bi prinesla evropska direktiva o ravnanju z odpadki in do kdaj bo MOP pripravilo programe za preprečevanje nastajanja odpadkov? Kakšne učinke bi to lahko imelo na gospodarstvo in stroške podjetij? Na katera podjetja (panoge)  bodo  novosti najbolj vplivale in ali je zaradi tega pričakovati dvig cen in s tem dodatno obremenjevanje potrošnikov?
Evropska Komisija (EK) je sočasno ob sprejemu Tematske strategije o preprečevanju in recikliranju odpadkov, decembra 2005, predstavila tudi predlog Direktive o odpadkih. Na področju ravnanja z odpadki obstaja široka sodna praksa Evropskega sodišča (ECJ), ki jo omenjeni predlog želi povzeti v kar največji meri. Predlog direktive spreminja sedaj veljavno Direktivo o odpadkih in razveljavlja Direktivo o nevarnih odpadkih in Direktivo o odpadnih oljih, elementi teh dveh direktiv pa so vključeni v nov predlog. Svet je decembra 2007 končal prvo branje predloga direktive s sprejemom skupnega stališča. Pod slovenskim predsedovanjem se nadaljuje drugo branje.
 
Najpomembnejša sprememba direktive je uvedba okoljskega cilja, tako da je usmerjena na zmanjševanje vplivov na okolje zaradi nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi, ob upoštevanju celotnega življenjskega kroga (vir-izdelek-odpadek). Predlog uvaja pet stopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, ki naj se upošteva kot splošno načelo, ter bolj natančno definicijo ponovne uporabe in recikliranja kot dveh postopkov predelave odpadkov. V skladu s tem bo treba največ napora vložiti v preprečevanje nastajanja odpadkov ter ponovno uporabo in recikliranje odpadkov ter v to, da se odlagajo le tisti odpadki, ki jih ni možno predelati ali odstraniti na drug način.
 
Šele po sprejetju Direktive o ravnanju z odpadki, ko bodo dejansko znane vse zahteve, ki jih bodo morale izpolnjevati v prihodnosti države članice, bo možno govoriti o konkretnih načrtih ministrstva Iz predloga direktive je razvidno, da naj bi države članice v prihodnosti, poleg že uveljavljenih načrtov za ravnanje z odpadki, pripravile tudi programe preprečevanja nastajanja odpadkov, v katerih pa najverjetneje ne bo konkretnih številčnih ciljev. Države naj bi v programih določile cilje za preprečevanje nastajanja odpadkov in ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov v fazi nastajanja odpadkov, fazi oblikovanja, proizvodnje in distribucije in fazi potrošnje in uporabe. Ti cilji in ukrepi naj bi bili namenjeni odpravi povezave med gospodarsko rastjo in vplivi na okolje, povezanimi z nastajanjem odpadkov. Države članice naj bi imele tudi možnost določitve ustreznih kvalitativnih in kvantitativnih ciljev za ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov, sprejele pa bi jih za spremljanje in oceno napredovanja izvajanja ukrepov. V kolikor bo predlog direktive v takšni obliki tudi dejansko sprejet, bo Komisija oblikovala smernice kot pomoč državam pri pripravi omenjenih programov.
 
Že v letu 2007 pa je MOP, poleg rednega dela na področju zakonodaje s področja ravnanja z odpadki, izdal tudi tri publikacije, ki se med drugim nanašajo tudi na preprečevanje nastajanja odpadkov: "Vzemite manj. Imejte več. Zbirka namigov za neškodljivo življenje.", "Vodnik youthXChange. Izobraževalni priročnik za odgovorno potrošnjo." in "Imate moč. Pokažite še modrost. O podnebnih spremembah. Slovenija znižuje CO2." Publikacije so bile poslane v osnovne in srednje šole, knjižnice, lokalne skupnosti, okoljske nevladne organizacije, javni sektor, itd. Dostopne pa so tudi na spletni strani MOP.
 
 
Kakšen je odnos Ministrstva za okolje in prostor do pobud trgovcev in drugih zavezancev, ki prinašajo koristi za okolje?
MOP redno sodeluje z družbami za ravnanje z odpadno embalažo (SLOPAK, INTERSEROH) in odpadno električno in elektronsko opremo (ZEOS, INTERSEROH, SLOPAK). V letu 2007 je SLOPAK ob podpori MOP izvedel akcijo "Ločujmo- varujmo", s katero so otroke v osnovnih šolah ozaveščali o pomembnosti ločevanja odpadkov na izvoru s ciljem reciklirati čim več odpadne embalaže in s tem zmanjšati količino odpadkov, odloženih na odlagališčih. V letu 2007 je  MOP-ARSO izvedel akcijo "Kam s ta starim?", katere cilj je bil med drugim ozaveščanje javnosti glede pravilnega ravnanja s hladilniki, oziroma električno in elektronsko opremo, ki vsebuje ozonu škodljive snovi. Ker predpisi s tega področja uveljavljajo odgovornost proizvajalcev ''od zibelke do groba'', bo v prihodnje potrebno vložiti več napora v ozaveščanje proizvajalcev oz. oseb, ki dajejo tovrstne izdelke v promet.
 

Ali mora družba zagotoviti ustrezno predelavo zbrane embalaže po direktni pogodbi s predelovalcem, v svojem imenu in za svoj račun, in ali mora za vsako pošiljko zagotoviti ustrezni evidenčni list ali transportni dokument.

V skladu s 26. členom Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uredba) mora družba za ravnanje z embalažo zagotavljati določene obveznosti glede prevzemanja in nadaljnjega ravnanja z odpadno embalažo. Družba lahko zagotavlja predpisano ravnanje sama ali s podizvajalci, kar pa mora družba opredeliti že v sami vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja.

Evidenčni listi se izpolnjujejo skladno z Uredbo o ravnanju z odpadki. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo natančno ureja predvsem prevzemanje odpadne embalaže. Prevzemanje odpadne embalaže lahko izvaja družba ali njen podizvajalec v imenu družbe. Vendar mora družba hraniti evidenčne liste za vse pošiljke odpadkov, ki jih prevzema ne glede na to ali jih je prevzela sama ali  njen podizvajalec. Evidenčne liste mora družba predložiti na zahtevo pristojnega ministrstva ali pristojne inšpekcije. Smiselno se ta določila uporabljajo tudi za oddajo odpadne embalaže v nadaljnjo obdelavo, kar pomeni, da mora družba hraniti evidenčne liste tudi o oddaji odpadne embalaže.

Uredba v 25. členu določa, da morajo zavezanci plačati družbi stroške, ki nastanejo zaradi prevzema odpadne komunalne embalaže, njene ponovne uporabe, predelave ali odstranjevanja. To pomeni, da morajo zavezanci plačevati stroške direktno družbi, ta pa podizvajalcem. Način urejanja poslovnih odnosov med družbo in njenimi podizvajalci pa Uredba ne ureja. Ob tem naj vas opozorimo, da morajo stroške plačevati zavezanci, ki imajo sedež v Sloveniji in ne njihovi dobavitelji iz tujine.

Ali ima družba za ravnanje z odpadno embalažo, ki ima za opravljanje svoje dejavnosti ustrezno okoljevarstveno dovoljenje, status zbiralca odpadne embalaže po Uredbi o ravnanju z odpadki, in ali lahko s tem končni uporabniki odpadne embalaže oddajo oziroma prepuščajo odpadno embalažo samo in zgolj družbi za ravnanje z odpadno embalažo, in s tem embalaže ne smejo prepuščati raznim zbiralcem odpadkov, ki svojih storitev ne izvajajo kot partnerji družbe?

Družba za ravnanje z odpadno embalažo ima status zbiralca samo, če si ga pridobi skladno z Uredbo o ravnanju z odpadki.

Skladno s 26. členom Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo družba zagotavlja za zavezance s katerimi ima sklenjeno pogodbo:

1. redno prevzemanje odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, v zbirnih centrih ali v centrih za obdelavo komunalnih odpadkov izvajalcev javne službe,
2. redno prevzemanje odpadne embalaže od distributerjev v zbiralnicah odpadne embalaže, ki jih upravlja, ali na prodajnem mestu distributerja, če se z njim tako dogovori,
3. prevzemanje in zbiranje odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, od končnih uporabnikov,
4. ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje prevzete in zbrane odpadne embalaže in
5. ravnanje z embalažo nevarnega blaga v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z nevarnimi odpadki.

Iz tega izhaja, da morate kot družba zagotavljati vse obveznosti po Uredbi za zavezance, s katerimi ste sklenili pogodbo.

 
Ali ima skupna shema ravnanja z odpadno EE opremo, ki je vpisana v evidenco na Ministrstvu za okolje in prostor, status zbiralca?

Shema ravnanja z odpadno EE opremo ima status zbiralca samo, če si ga pridobi skladno z Uredbo o ravnanju z odpadki v povezavi z Uredbo o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Ur.l. RS, št. 107/06).

 
Kako ravnati v primeru dodatnega zasipavanja zemljišč - glede na Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov? 

Morebitni upravni postopki za nasutje take zemljine so odvisni od načina nastanka izkopa te zemljine:

• če nastane izkopana zemljina pri tako imenovanih agromelioracijskih delih, za prenos take zemljine na drugo mesto uporabe, ni predpisanih upravnih postopkov razen, če je obseg teh agromelioracijskih del tolikšen, da je za ta poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje v skladu s predpisom, ki ureja presoje vplivov na okolje,
• če nastane izkopana zemljina pri gradbenih delih in se ne uporabi na območju gradbišču, je treba za njeno uporabo upoštevati predpis, ki ureja ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih,
• če nastane zemljina kot umetno pripravljena zemljina, je treba za njeno uporabo upoštevati predpis, ki ureja obremenjevanje tal z vnašanjem odpadkov.

Uporaba zemljine, ki ni onesnažena, je tako možna, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

• občani, ki z manjšimi agromelioracijskimi deli, ki niso gradbena dela v skladu s predpisom, ki ureja graditev objektov, pridobijo na svojih kmetijskih zemljiščih izkopano zemljino, jo lahko prenesejo na drug kraj za enak namen brez administrativnih omejitev;
• občani, ki z večjimi agromelioracijskimi deli, za katere je predpisan postopek presoje vplivov na okolje in, ki niso gradbena dela v skladu s predpisom, ki ureja graditev objektov, pridobijo na svojih kmetijskih zemljiščih izkopano zemljino, jo lahko prenesejo na drug kraj za enak namen pod pogoji iz okoljevarstvenega soglasja za poseg v okolje, izdanega za izvedbo teh agromelioracijskih del;
• občani, ki pridobijo izkopano neonesnaženo zemljino z izvajanjem gradbenih del, lahko tako zemljino na svojih gradbiščih uporabljajo za enak namen brez administrativnih omejitev, pri čemer je gradbišče območje (parcele), ki je določeno z gradbenim dovoljenjem,
• občani, ki želijo pridobiti neonesnaženo zemljino, ki nastaja z izvajanjem gradbenih del druge osebe, lahko pridobijo zemljino z namenom, da jo uporabijo za enak namen na svojih kmetijskih ali drugih zemljiščih, če ima za tako uporabo neonesnažene zemljine na njihovih zemljiščih izvajalec gradbenih del okoljevarstveno dovoljenje v skladu z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2008).

Z namenom, da se določbe predpisov, ki urejajo ravnanje z gradbenimi odpadki, med katere se uvršča tudi med gradbenimi deli izkopana zemljina, nekoliko bolj življenjske, določa Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (Uradni list RS, št. 34/08) tudi, da investitorju gradbenih del ni treba oddati neonesnažene izkopane zemljine, ki jo ne uporabi sam na svojih gradbiščih, zbiralcu gradbenih odpadkov, če njena količina ne presega 5.000 m3. Ta določba Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, se lahko razume tudi tako, da je dopustno, da se majhne količine neonesnažene izkopane zemljine ne evidentirajo pri zbiralcih gradbenih odpadkov, ker se na gradbišču ali pa izven njega enostavno porazgubijo. Ali z drugimi besedami, v kolikor gre za manjša gradbena dela, lahko investitor neonesnaženo izkopano zemljino tudi preda na sosedovo zemljišče, če se s tem sosed seveda strinja in v kolikor  celotna količina te neonesnažene zemljine, ki se iz enega gradbišča predaja na sosednja zemljišča, ni večja od nekaj 10 m3.